To za uvod. Sicer pa bom v današnjem zapisu delila eno svojo zgodbico. Namreč, ko so pred tridesetimi leti mojim sošolkam začele poganjati dojke, sem bila sama čisti ploh. Kako me je bilo sram. Grozna izkušnja, še pa še sem prejokala, molila k dobremu bogu, naj me vendar že enkrat blagoslovi z joški. In nič. Potem so začele rasti, šele v srednji šoli. Treba je bilo kupiti nedrček, končno! No, takrat so si hormoni dali duška in dojke niso hotele nehati rasti, postale so prave dondole. Ko sem jih opazovala v ogledalu, sem vedno znova ugotavljala, da niso take, kot bi morale biti.

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.