Po novem zakonu o zdravstveni dejavnosti naj bi bilo delo pri drugih delodajalcih omejeno na osem ur na teden. Kako je to kratkovidno, se bo pokazalo zelo hitro. Kaj pa je narobe s pogodbenim delom pri drugih delodajalcih, če javni zavodi ne morejo zagotoviti vsem enake dostopnosti v razumnem času? Tudi sam sem bil od začetka svoje delovne dobe pogosto »dvoživka«, saj sem delal tako na primarni kot sekundarni ravni. Vsi z drugimi poklici delajo, kolikor hočejo in zmorejo, le zdravnikom bi omejevali to na vse možne načine. Butalsko! Očitki na račun dela pri drugih delodajalcih so tipična slovenska »fovšija«.

Pomanjkanje zdravnikov je posledica odločitev v preteklosti. Včasih smo govorili o presežku, sedaj o pomanjkanju, ne da bi vsaj približno vedeli, koliko zdravnikov potrebujemo, ker nimamo izdelane mreže, kar pa je v prvi vrsti stvar ministrstva.

Vsekakor je eden glavnih vzrokov za pomanjkanje zdravnikov omejen vpis na obe medicinski fakulteti. Država se je odločila, da je zaradi prevelikega zanimanja za študij medicine treba omejevati število študentov. Morda je bilo nekoč to nujno, čas je pa pokazal, da je bilo to napačno in kasnejše povečevanje števila vpisanih študentov ni sledilo potrebam. Naslednji razlog je, da smo s podaljšanjem študija na šest let pridobili eno generacijo manj novih zdravnikov. Ni nepomembno tudi dejstvo, da je mnogo zdravnikov zapustilo poklic oziroma da delajo tam, kjer nimajo opraviti z bolniki. Tako imamo na zelo odgovornih mestih funkcionarje, ki so zdravniki, pa poklica skoraj nič več ne opravljajo. Po enem ali dveh mandatih se tak zdravnik težko hitro vključi v delo, saj je za dobro klinično prakso izjemno pomemben stalen stik z »živo« medicino.

Naslednji razlog je, da jih mnogo iz različnih vzrokov odide v tujino, od koder se le redki vrnejo. Žal tudi ne gre zanemariti dejstva, da zdravniki umiramo prej kot drugi v primerljivih poklicih. (Pre)velike feminizacije medicine ne bi omenjal, ker sem bil zaradi tega že deležen kritik, čeprav so se tisti, ki so razumeli poanto mojega pisanja, z menoj strinjali.

Kljub vsemu pa mislim, da je doma izobraženih zdravnikov še vedno (skoraj) dovolj, le razporejeni smo neenakomerno. Razlogi za to so številni, tako da ni mogoča preprosta razlaga. Zdravniški poklic je eden redkih, kjer je skoraj vsakomur zagotovljena služba, če jo le želi sprejeti. Delo na periferiji vsaj dve leti po končanem pripravništvu, kot je pred leti že bilo, bi nedvomno vsaj nekoliko omililo pomanjkanje na primarni ravni. Enako bi veljalo ponovno razmisliti o pošiljanju zdravnikov za določen čas iz večjih v manjše bolnišnice. Sicer to v manjši meri že počnemo, kar je dobro za vse. Pravzaprav je nerazumljivo, da mlad človek, ko konča študij medicine, ni zainteresiran za delo na primer v Bovcu ali Dravogradu, ob tem da ima zagotovljeno stanovanje in relativno dobre dohodke. Očitno tudi to ni zadosten motiv, da bi se mladi zdravniki odločali za delo v odročnih krajih, če lahko za tako majhno državo sploh govorimo o odročnih krajih.

Razlogi za odklanjanje dela zunaj večjih središč so najbrž kompleksnejši. Eden pomembnih je verjetno ta, da se zdravnik v večjem kolektivu lažje dodatno izobražuje. V večjem kolektivu in še blizu centra se njegova odsotnost manj pozna, medtem ko tam, kjer je malo zdravnikov, odsotnost enega pomeni večjo obremenitev drugih, ki so že tako in tako (pre)obremenjeni. Treba je zagotavljati neprekinjeno delo, in časa ter energije za dodatno izobraževanje preprosto zmanjka. Tudi v času letnih dopustov je lažje organizirati delo, če je kolektiv velik, saj obremenitev posameznika ni toliko večja. Zlasti v turističnih krajih se med dopusti obremenitev še poveča. Pri tem pa ni nepomembno dejstvo, da je odgovornost, ko si sam in nimaš možnosti konzultacije, bistveno večja in bolj stresna. V manjših krajih je tudi obremenitev v prostem času praktično neprekinjena. Naslednji problem nastane, ko morajo šoloobvezni otroci zapustiti domači kraj ob že tako okrnjenem družinskem življenju. Morda se zdijo ti razlogi preveč prozaični, vendar mislim, da so zelo pomembni. Navsezadnje, če to priznamo ali ne, so mladi zdravniki iz bolj premožnih družin in jim osebni dohodek in druge ugodnosti na periferiji niso zadosten motiv za delo zunaj večjih krajev.

Z osamosvojitvijo je precej usahnil dotok zdravnikov iz nekdanje skupne države. Sedaj jim relativno težki pogoji bistveno omejujejo možnost za delo pri nas. Uvažanje zdravnikov pri res deficitarnih specialnostih, in če so ti res dobri, je smiselno. Treba pa je predvsem najti načine, kako bi spodbujali doma vzgojene zdravnike, da bodo delali čim dlje, ker je pogosta menjava zdravnikov lahko škodljiva, draga ali celo nevarna. Trdim, da je za družbo najceneje dobro plačevati domače zdravnike.

In za konec. Potrebna je konsistentna zdravstvena politika načrtovanja števila zdravnikov predvsem glede na tako imenovano mrežo. Kadrovska vprašanja, vključno z vodstvenim kadrom, pa naj se prepustijo posameznim zavodom, ki sami najbolje vedo, koliko in kakšne zdravnike potrebujejo ter koliko jih lahko tudi plačajo. Menim, da je doma vzgojenih zdravnikov še vedno dovolj, le spodbujati jih je treba na vse možne načine, da ne bodo bežali v manj stresne službe ali tujino.

Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.