Letošnja letina oljk na severnem Primorskem je zelo različna. Ponekod so jih prizadele suša in vročina, pozeba in toča, drugod so rekordno obrodile.
»V Prvačini, v spodnji Vipavski dolini, imamo nekateri slabši pridelek od lanskega. Sorta leccino sploh ni cvetela, belico pa je prizadela vročina. Lani smo v oljčniku s 300 drevesi nabrali tri tone pridelka, letos ga je bilo 300 kilogramov. To je prava katastrofa,« je povedal Branko Gregorič iz Prvačine.
Pridelek odvisen od lege
Njegov sosed Henrik Gregorič pa dodaja: »Imam staro oljko leccino, ki letno da tudi 100 kilogramov. Mlade oljke še ne rodijo polno. Sicer olje pridelujem le za doma. Zato pa pomagam pri obiranju prijateljem in letos je pridelek zelo različen. Vse je odvisno od lege nasadov.«
Vlado Uršič, oljkar in predsednik Goriškega oljkarskega društva iz Stare Gore, ima okoli 130 dreves. Z letošnjim pridelkom ni zadovoljen: »Nekatera drevesa so čisto prazna. Lani smo pridelali poldrugo tono oljk, letos pa je letina prepolovljena. Naravne ujme so naredile svoje. Kakovost pridelka pa je dobra.«
Dobro obložena drevesa
V Goriških brdih smo našli zadovoljne oljkarje. Vsi tisti, s katerimi smo govorili, so se pohvalili s količinsko dobro letino. Eden največjih oljkarjev v Brdih Jadran Jakončič iz Kojskega ima letos celo boljšo letino kot lani in predlanskim. »Najprej smo pobrali avtohtono briško črnico, ki jo imam že sedmo leto. Nabrali smo 140 kilogramov plodov in jih stisnili v torklji v Šempetru pri Gorici. Zdaj pobiramo še druge sorte, ki jih stiskamo v oljarni na Dobrovem. Za olje iz črnice dobivamo najvišja priznanja in tudi letos je vse olje črnice že prodano,« je zadovoljen Jakončič, ki tudi pove, da je oljkam v času cvetenja »pomagal«. Recepta ni izdal, vseh skrivnosti pa se je naučil pri oljkarjih v slovenski Istri.
Tudi Ivan Skubin iz vasi Breg pri Golem Brdu nad reko Idrijo je zelo zadovoljen z letošnjim pridelkom: »Imamo okoli 400 dreves, največ belice in oljk vrste leccino, pa tudi avtohtoni briški sorti črnico in drobnico. Vsa drevesa so bila dobro obložena. Obiramo ročno, naše območje pa je najbolj severno v Sloveniji, kjer še gojimo oljke. Ves pridelek sem stisnili v torklji na Dobrovem. Je blizu in tudi dobro delajo,« pripoveduje Skubin, ki je včasih gojil vinsko trto, nato pa vso zamenjal z oljkami. »Je nekaj manj dela kot z vinsko trto, pa tudi zaslužek je boljši,« še pove Skubin, ki je lani imel najbolje ocenjeno briško oljčno olje.
Božo Slivnjak, predsednik briškega oljkarskega društva, ki šteje okoli 200 članov, pove, da imajo v Brdih 37.000 oljčnih dreves, da imajo vsaj 40 starih dreves briške črnice in drobnice, ki so preživela zimo leta 1929, ko so se temperature spustile do 25 stopinj pod ničlo in uničile skoraj vse oljke pa tudi drugo sadno drevje. »Stare sorte so naša kakovost, naša dragocenost. Z njimi lahko dosežemo boljše cene. Olje prodamo v dobrih dveh mesecih. Le redki ga imajo dlje.«
Pridelava olja z izgubo
Sadike briških avtohtonih sort vzgajajo v Italiji blizu Verone. »Prizadevamo si, da bi jih vzgajali doma, v drevesnici v Biljah v okviru Kmetijsko-veterinarskega zavoda Nova Gorica.« je še povedal Slivnjak. Glede cene briškega olja pa je dejal, da je povprečna cena olja 17 evrov za liter. »Lastna cena je višja kot proizvodna. Delamo z izgubo. Izračunali smo, da so stroški pridelave briškega olja okoli 20 evrov za liter. Višje cene dosegamo s kakovostjo in manjšim pakiranjem.«
V Sloveniji na prebivalca porabimo 1,1 litra oljčnega olja na leto. To je desetkrat manj kot v Italiji in skoraj dvajsetkrat manj kot v Grčiji. Letno uvozimo 1500 litrov oljčnega olja, med katerim je tudi olje dvomljive kakovosti.
