Saburo Tešigavara velja za najpomembnejšega japonskega plesalca in koreografa, ki se ukvarja tudi z režiranjem oper, pri svojih delih pa poleg koreografije pogosto prispeva še kostume, scenografijo in luč. Po izobrazbi je kipar, svoji umetnosti pa je gibanje dodal pri 20 letih, ko je začel plesati. Od leta 1985 ima svojo plesno-produkcijsko skupino Karas, posveča pa se tudi poučevanju plesa, med drugim slepih.
Čutno pred zgodbo
V predstavi Tristan in Izolda, ki je zasnovana na delih Wagnerjeve opere, se Tešigavara delno odpoveduje zgodbi, saj v ospredje postavlja čutnost. Koreograf, ki svoj navdih išče tako v nadrealizmu kot v fiziki – predstavo Obsedenost iz leta 2009 je na primer navdihnil film Andaluzijski pes Luisa Bunuela, predstavo Absolutna ničla iz leta 1999 pa popolna negibnost pri minus 273 stopinjah – se v Tristanu in Izoldi posveča konceptom harmonije in nemogočega.
»Gibanje v Tristanu in Izoldi temelji na harmoniji in disharmoniji, na gibanju, ki spominja na morske valove, ki se ves čas prelivajo drug v drugega,« nam je avtor povedal te dni. Koncept valovanja, ki ga je našel v glasbi, je prenesel v gibanje na odru. »Predstavljal sem si, od kod izvira energija glasbe. Zdelo se mi je, da mora obstajati nekakšno majhno jedro, kjer se vse začne, nato pa se zaradi nestabilnosti in prekrivanja odstopanj vedno bolj širi.«
»Ob poslušanju glasbe v posamezniku nastane valovanje, ki pa je zunaj razpona našega razumevanja. Ko poslušamo glasbo, nas vrže v središče tega valovanja, kot da bi se utapljali,« zato silovita glasba lahko odraža človekovo krhkost in ponazarja njegov plemeniti duh.
Vse to vidi Tešigavara tudi v Wagnerju. Silovitost glasbe in človeška krhkost sta na prvi pogled morda videti kot nasprotni, a po njegovem izhajata iz iste točke: »Ko začutim, da lahko ta velika glasba in naše majhno telo obstajata v isti razsežnosti, na isti ravni, takrat lahko ustvarim plesno delo.«
Od veliko k malo
Tešigavara slovi po minimalizmu, po skrbno razdelanih konceptih, ki se nato udejanjajo v podrobnostih. Pravi, da rad o stvareh pretirano veliko razmišlja, a »stvari morajo biti preproste in organizirane. Da lahko postanejo preproste, pa moramo najti več vidikov, ki jih lahko poenostavimo, ne samo enega.«
Ta pristop izhaja iz študija kiparstva, pravi pa, da ima vse od takrat, ko je odkril, da se lahko izraža tudi s plesom, torej z gibanjem, slutnjo, da ga bo dejstvo, da je telo hkrati nedojemljivo, a tudi povsem jasno v svojih premikih, vodilo do nečesa novega, neznanega.
Plesati na književnost
Navdih za svoje koreografije pogosto najde tudi v književnosti, pri čemer književnosti ne prevaja v ples, temveč jo vzame kot izhodiščno točko za nekaj novega. Ustvariti skuša plesni izraz, pri katerem ni potrebna nobena beseda več, pri tem pa črpa ali iz pisateljevih pogledov ali pa najde stavek ali misel, ki vsebuje bistvo celotnega dela. V svojih koreografijah se je tako lotil del, kot so Pomlad Bruna Schulza, Čakajoč Godota Samuela Becketta in Idiot Fjodorja Dostojevskega.
