Letošnja karavana se je začela sredi septembra z dvodnevnim gostovanjem v Ilirski Bistrici v Mladinskem klubu Nade Žagar, ki je lani praznoval petdesetletnico neprekinjenega delovanja, in v osmih tednih prepotovala devetnajst krajev po vsej državi. Letos so se prvič ustavili v Izoli, po nekajletnem premoru spet potrkali v Novem mestu, preskočili Kočevje, Krško in Ajdovščino, predvsem pa letos ni bilo postojanke v Kopru, od koder je maraton stekel pretekli dve leti. Tamkajšnji center avtonomne kulture Ustvarjalna platforma Inde je namreč zaprl svoja vrata, ker je DUTB zemljišče, na katerem je deloval, prodala zasebnim vlagateljem. Deložacija UP Inde je črna pika na izkazu lokalnih in državnih kulturnih strategij ter gotovo nepotrebna izguba tako za primorsko kot za slovensko sceno sploh.
Zanimivost letošnjega izbora sta bila dva projekta, ki koreninita v elektronskem eksperimentu. V tem slogu je petkov finale odprl Bine z nizom avdioraziskovalnih vinjet, sredi večera pa je zaropotal pesnik Blaž Božič pod akronimom SsmKOSK, ki stoji za: »srušila si me ko oluja staro kuću«. Ta verz bi lahko deloval tudi kot turbofolk refren ali vodilna nit kakšne balkanske pivske žalostinke, glasbenih žanrov, ki Božiču nista tuja. Če je bil Bine bližje elektroakustiki in zato nekoliko prijaznejši do poslušalca, je Božičevo ropotanje ubralo tršo, radikalnejšo zvočno podobo, se spajalo z etno in pop elementi ter poezijo, pri čemer pa mu je uspelo izklesati pripovedni lok in se izogniti preprostemu nizanju zvočnih domislic.
Kitarski trio Styröfoam je nihal med melanholijo The Smiths in skandinavskim synthpopom, kar so razgrajevali s psihedeličnimi pasusi. V jedru se uvrščajo na manj garažni pol letošnjega spektra. Njihove skladbe bi ustrezno prirejene verjetno delovale tudi kot del programa radijev, ki strežejo okusu glavnine, kar ni a priori slabo. Poslušljivost prav tako označuje devetčlansko afrobeat senzacijo Nesesari Kakalulu, ki se je predstavila že na marčevskem Tresku ter tokrat s trobili in tolkali, a brez zbora razmigala in popeljala publiko v pradomovino tega žanra, v podsaharsko Afriko.
Pravoverno in na nož so razsedlali rock and roll novinci 7AM in energični kvartet Lynch, ki je nastopil tudi na februarskem Mentu. Lynch se je na Maraton prijavil že trikrat, četrtič, letos se mu je končno uspelo uvrstiti med finaliste. Izkazano zaupanje so glasbeniki upravičili z dinamično kitarsko veselico, podprto z ekspresivnim, somatskim vokalom Jana Ovnika, in se sprehodili mimo rock obrazcev, kot jih denimo poznamo pri Smashing Pumpkins, vse do burleske v slogu Tiger Lillies. V triu 7AM, ki ga odlikuje punk rock senzibilnost, je nastopila edina predstavnica letošnjega maratona, vokalistka in bas-kitaristka Anabel iz Nemčije. Med njihovim nastopom je na nabitem plesišču vzniknil pravi moshpit, igriv in agresiven plesni slog, v katerem se plesalci odbijajo drug od drugega, in navrgel tudi nekaj kaskaderskih odrivov z odra, ki pa so se k sreči končali brez hujših posledic.
Finale so spremljale vizualizacije v živo, turnejo pa je pospremila promocijska zgoščenka, ki prinaša po dve skladi vsakega maratonca.
