Otroci iz tujine, ki so v Slovenijo prišli zaradi bega pred vojnami, pomanjkanjem ali pa zato, ker so njihovi starši tu našli službo, svojo novo domovino spoznavajo prek šolskih razredov. Kot kažejo njihove izjave, ki jih je na posvetu o vključevanju priseljenskih otrok v vzgojno-izobraževalne zavode minuli teden predstavila raziskovalka Sonja Rutar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, med šolanjem odkrivajo medkulturne razlike, predvsem pa razlike, ki jih povzroča znanje oziroma neznanje jezika. »Če je znanje jezika pogoj za uspešnost teh otrok, imamo problem,« pravi Rutarjeva. »Priznavanje njihove uspešnosti namreč ne bi smelo biti pogojeno z znanjem jezika. Upoštevati bi morali njihovo predznanje, se z njimi pogovoriti o tem, kdo so, kaj imajo za seboj in kaj so se že naučili, preden so prišli v Slovenijo.«
Polovica otrok dobro prenese vojno
Predavateljica je opozorila, da so otroci lahko zelo frustrirani, če so bili v preteklih šolah uspešni, v slovenskih pa tega ne morejo dokazati, ker ne govorijo slovensko. »Poskusimo obrniti perspektivo: otrok nas lahko nagovori v albanskem jeziku, in tedaj smo mi tisti, ki ne znamo jezika, on pa ga obvlada,« pravi Rutarjeva. Njena raziskava je pokazala, da so pri učenju priseljenskih otrok uspešni tisti učitelji, ki pristopijo z empatijo, ki jih – širše od učiteljskih osnovnih zadolžitev – zanima otrokova osebna zgodba in ki skušajo razumeti, kaj se otrokom dogaja zdaj.
To pa je za učitelje težko, zlasti če gre za otroke begunce oziroma za žrtve nasilnih dogodkov. »Travma se začne že na začetku poti, ko starši izberejo enega od svojih otrok in rečejo: Ti moraš iti!« je značilno situacijo begunskih otrok opisal Bernd Ruf, nemški strokovnjak za izobraževanje travmatiziranih otrok, žrtev vojn, nasilja in naravnih katastrof. »To, da si edini od bratov in sester, ki ne more ostati doma, je travma sama po sebi. Nadalje ti otroci trpijo na poti, zaradi stvari, ki jih vidijo, in zaradi zlorab, ki jih doživijo. Na koncu pa se je treba zavedati, da tudi ciljna država ni zanje povsem varna, saj tam nastopijo nove težave, zlasti z identiteto.« Ruf travmatične dogodke opisuje kot rane, ki se pri nekaterih otrocih zacelijo same od sebe, pri drugih pa skoznje v telo vdre bolezen, psihosocialna motnja, ki lahko postane trajna. Pravi, da je to odvisno tudi od psihološke strukture posameznika: vojne na primer okoli petdesetim odstotkom otrok ne pustijo trajnih psiholoških posledic, petdeset odstotkov pa jih ima težave. Od teh jih polovica – torej četrtina vseh – razvije osebnostne motnje.
Ruf pa pravi, da je vpliv travmatičnih doživetij mogoče omiliti, če otroke zaščitijo učitelji. »S pravilno pedagogiko je mogoče v prvih fazah travme, preden se ta poglobi, preprečiti razvoj bolezni,« opozarja. Travmatizirani otrok priseljenec, ki se v šoli počuti varno in ki je sprejet, ima večje možnosti za to, da ne bo razvil zdravstvenih problemov, ki bi na koncu družbo stali več, kot bi jo stal vložek v ustrezno šolsko okolje.
Otroci iz Bosne, pa tudi iz Iraka
Pogoj za ustrezno šolanje pa je znanje jezika, poudarjajo učitelji. Tako je vsak otrok priseljenec, ki je vključen v obvezno osnovnošolsko izobraževanje, v Sloveniji deležen ene dodatne ure učenja slovenščine na dan – poleg ur slovenščine, ki so del pouka. Po podatkih ministrstva za izobraževanje je takšnih otrok, ki so letos v slovenske osnovne šole vpisani prvič, okoli 1920, zaradi nenehnega priseljevanja pa naj bi se število do konca leta podvojilo. Največ jih prihaja iz Bosne in Hercegovine, s Kosova in iz Makedonije ter iz Sirije, Iraka in Afganistana, so pojasnili na ministrstvu. Vseh otrok, ki so vpisani v osnovne šole, je sicer okoli 170.000, torej otroci priseljenci, ki so vpisani na novo, predstavljajo do en odstotek vseh. Za srednje šole tovrstne podatke ministrstvo še zbira.
Ker pa je ena dodatna ura slovenščine za uspešno napredovanje priseljenskih otrok premalo, na trinajstih osnovnih šolah ter na srednjih šolah v Slovenski Bistrici in na Jesenicah poteka poskusni projekt Izzivi medkulturnega sobivanja. V njem otroke učijo slovenščino tri do štiri ure na dan. V projekt, ki se je začel lani, trajal pa naj bi do leta 2021, je vključenih okoli dvesto otrok. Že iz dosedanjih spoznanj pa se oblikuje koncept šolanja otrok priseljencev, kakršnega bi država morala izvajati, pravi strokovna koordinatorica projekta Mojca Jelen Madruša z Osnovne šole Koper. »Naš predlog bo začrtan do avgusta 2018, že zdaj pa vemo, da bo treba več podpore dati učenju slovenskega jezika,« je napovedala.
