Bodimo ponosni, da smo v pravih trenutkih izkoristili enkratne zgodovinske priložnosti za uresničitev svoje države. In to kar trikrat, za kar smo plačali izjemno visok krvavi davek. Prvič smo izgubili več kot 30.000 fantov, ko se je branilo Slovenstvo na Soči in Italija ni okupirala ljubljanske pokrajine. Zato je lahko nastala država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Drugič, v letih 1941–45 je bil krvavi davek za svobodo in samostojnost še mnogo hujši. Vendar ustvarili smo Socialistično republiko Slovenijo, ki je imela svojo samostojno policijo in teritorialno obrambo, zato je bilo v tretje manj krvavo, čeprav nič lažje. Šlo je samo še za dokončanje naših več kot stoletje dolgih prizadevanj za Zedinjeno Slovenijo. Očetje slovenske države so leta 1987 objavili slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije, leta 1990 smo dopolnili ustavo socialistične republike za svobodne volitve, nato smo bili enotni na plebiscitu za neodvisnost in leta 1991 smo bili trdno odločeni ubraniti lastno državo.
Žrtev v drugi vojni bi bilo seveda veliko manj, če bi ljubljanska RKC v zvestobi do Kristusa sprejela tudi krščansko mučeništvo: če te udarijo na eno lice, nastavi še drugo. Slovenci bi dočakali konec vojne z veliko manj žrtvami kot sicer. Zagotovo ne bi v taboriščih trpelo lakote in bolezni več kot 65.000 ljudi in umrlo 12.000 od njih. V boju z okupatorji bi umrlo manj partizanov in ne bi bilo po vojni pobitih 20.000 domobrancev in sorodnikov. RKC tudi danes noče sprejeti resnice, da je bila velika večina partizanov vernih ljudi, ki so bili kritični do njene oblastiželjnosti, privilegijev in pohlepa; borili so se za socialno revolucijo in ne za stalinizem. V skladu s Kristusovo vero bi se danes RKC morala opravičiti slovenskemu narodu in prositi odpuščanja. Zakaj ni za božič 1941 zaprosila ameriških Slovencev za pomoč v boju proti okupatorju, potem ko je Hitler napovedal vojno ZDA? Za vedno bi imela med Slovenci neizmerni kapital, tako kot na Poljskem. Danes povsod po Evropi zmaguje desnica, pri nas ne bo nikoli, ker se lepi na izročilo izdajalcev domovine.
Za svojo državo smo Slovenci v treh vojnah plačali izjemno velik krvavi davek več kot 130.000 mrtvih, brez umrlih zaradi posledic vojn, trpljenja v koncentracijskih taboriščih in begunstvu in tudi številnih invalidov. Zato danes ne bi smeli dopustiti, da nam jo današnji politiki, slovenski in evropski, uničujejo. Poglejmo, kako močno si Katalonci želijo svojo državo, in tudi oni so že hudo krvaveli zanjo med državljansko vojno in pod Francovo diktaturo. Pravična in solidarna Evropa se danes brani v Kataloniji. Pravičnost je nadrejena vsem zakonom in ustavam, ki so bili vedno samo zapoved vladajočih elit. Ustvarimo Evropo narodov in regij, ne samopašnih držav.
Boris Nemec, Šempeter pri Gorici
