Ljudi marsikaj zanima. Ne vidim razloga, zakaj bi na primer skrival nekoga, s katerim rad preživljam čas. Tudi deklet nisem nikoli skrival, pravzaprav sem se z njimi vedno postavljal. Je pa brat Vid bolj zaseben človek, kot sem jaz.
Z njim sta lani sodelovala pri vodenju oddaje Slovenija ima talent. Nedavno mi je v intervjuju dejal, da pogreša vajine skupne trenutke. Tudi vi?Ustvarjalno sodelovanje z družino ima vedno poseben čar. Z Vidom so nama všeč podobne stvari, a imava včasih različen pogled nanje. Zagotovo bova še sodelovala, v načrtu imava skupen projekt, a gre za dolgotrajen proces, saj želiva narediti nekaj dobrega, na kar bova ponosna. Nikakor ne delava stvari zgolj zato, da so narejene, morajo biti tudi kakovostne. Zanimivo je, kako nekatere stvari (p)ostanejo brezčasne – še danes se smejimo Charlieju Chaplinu, še vedno nas navdušuje glasba Metallice. Kakovost traja. S tem ne namigujem, da se ženeva za tem, da bi najina stvaritev obstala desetletja ali še več, a je pred začetki projektov potreben temeljit premislek. Samo tako namreč občinstvu daš natančno tisto, kar si želel že od začetka.
Z očetom Iztokom sta sodelovala pri nanizanki Usodno vino, zdaj pa obujata predstavo Boksarsko srce. Tudi to je zagotovo posebna izkušnja.S predstavo odpirava že deseto sezono. Na začetku je bil nenavaden občutek, saj sem takrat šele končal študij. A sva z očetom zaveznika – znava se pohvaliti, pa tudi pokritizirati.
Se je predstava v desetih letih, odkar je na odru, kaj spremenila? Morda odnos med likoma, zgodbe…Oče tu in tam pozabi besedilo. Predstava se skozi leta spreminja. Če ne drugega, je drugačna popkultura, zato se spreminja tudi glasba v predstavi, ki jo posluša moj lik 16-letnika. Prilagaja se tudi besedišče. Sicer jo spreminjava le do te mere, da ne škodi osnovnemu sporočilu. Oba sva alergična na predstave ali kolege, ki zaradi množičnih ponovitev in posledične sproščenosti predstavo rušijo, ji škodijo ali pa ji uničujejo ritem. Ko uvidiš, da se zgodi kaj takšnega, se moraš vrniti h koreninam.
Zanimivo, da pri 33 letih igrate 16-letnika.S svojim otroškim obrazom si to lahko privoščim. Verjetno bo šlo še kakšnih deset let, saj mi tudi brada ne raste več tako, kot mi je takrat. Oče je bil na začetku premlad za svojo vlogo, šele zdaj prihaja v prava leta. Oder marsikaj prenese – mene kot 16-letnika in njega kot nekoga, ki bi moral biti v domu za ostarele. To je čar gledališča. Da brez maske usmerjaš gledalca tako, da verjame tej fikciji.
Predstava se s sporočilom dotakne gledalcev, kajne?Zelo, številne gane do solz. Besedilo je duhovito in obenem življenjsko. Kar 16-letniku predstavlja konec sveta, je lahko starejšemu gledalcu res smešno – pa tudi obrnjeno. Se pa ne delamo norca iz starosti ali najstniških težav, četudi so morda na videz humorne. Sočloveku je treba prisluhniti ne glede na to, iz katere generacije je. Takrat se tudi opazi, kako podobni smo si v resnici.
Nedavno ste se vrnili k svoji prvi ljubezni, plesu, in sicer s predstavo Dance Amore.Plesa nisem nikoli čisto zares opustil, občasno sem kakšen par pred poroko v dnevni sobi učil plesnih korakov. Sicer pa je Dance Amore nadgradnja plesne uspešnice The 50's Show izpred desetletja. S prvotno zasedbo (z izjemo Katarine Venturini) in pevko Zalo Smolnikar smo naredili nekaj zares odličnega. Sam sem si zadal še dodaten izziv, saj sem napisal vezno besedilo v verzih. Ti poetični vložki med plesnimi točkami pomagajo bolje razložiti zgodbo. Šov je odličen, v njem sodelujejo vrhunski plesalci, večkratni svetovni, evropski in državni prvaki.
Še ena stvaritev, ki kaže na vašo raznovrstnost, je monokomedija Zapornik št. 3.2.3, v kateri igrate več kot deset likov.Občinstvo je predstavo odlično sprejelo, zna ceniti menjavo likov, sam pa se ob tem neskončno zabavam. Besedilo, ki ga je napisal Matej Mijatović, je izredno duhovito, a tudi ganljivo. Predstava mi je pomenila svojevrsten izziv in najprej sploh nisem želel sodelovati. Potem sem se razvil in opogumil, zdaj pa sem neizmerno vesel, da se je to zgodilo.
Očitno prisluhnete intuiciji in se v projekte ne vržete prehitro…Predpriprava je izredno pomembna, njen del pa je tudi, da veš, kaj želiš, a se zavedaš, da morda ni pravi čas. Če me je strah, a ob projektu začutim pozitivno ščegetanje, se ga lotim. Če ob strahu čutim negativnost, vem, da nisem pripravljen. Zaupam notranjemu občutku. Tega se lahko tudi privzgoji. Ljudje, ki mu ne zaupajo, pa naredijo ravno nasprotno od tega, kar jim šepeta.
Nekoč ste dejali, da lahko zaradi zunanjih pohval človek hitro izgubi pravo smer.Zlasti med nastopanjem v Usodnem vinu sem dobival številne pohvale, povečini zelo pretirane. Nočem, da bi vrgle iz tira, saj jim hitro podležem in mi prija, če me kdo pohvali. Zavedam se nevarnosti tega, da zaspiš in neprestano počneš isto zadevo. Tega si ne želim.
Ste ravno zaradi tega iz redne, varne zaposlitve v Mestnem gledališču ljubljanskem stopili v svet svobodnega umetnika? Običajno se gre v nasprotno smer.Na svoje sem šel v ravno pravem trenutku. Če bi šel prej, bi bilo zelo težko, saj nisem imel ne poznanstev ne izkušenj. MGL mi je dal igralsko kondicijo, morje izkušenj in srčne ljudi, ki so me vzgojili v igralca, kakršen sem. A če ne bi šel na svobodo, bi zgnil. Zbudil bi se star 40 let, delal bi v instituciji, bil bi neustvarjalen, po vsej verjetnosti bi imel še kredit. Zakaj le? Zdaj se počutim veliko bolj živega, tudi delam veliko več. Zagotovo pa se bo tudi to obdobje nekoč končalo. Zavedam se, da bom delal vse življenje, saj me pri 65 ne čaka upokojitev, ki bi ji sledilo mirno življenje z vikendom v Ivančni Gorici. Tega ni več.
