Simpozij z naslovom (Ne)pretočnost: vprašanje institucije v sodobnih scenskih umetnostih, ki ga je na Borštnikovem srečanju včeraj pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije v sodelovanju z Radiem Slovenija, se je skozi prispevke štirih razpravljalcev ozrl na večplastno vprašanje »institucije« v sodobnih scenskih umetnostih – kajti pri tem ne gre zgolj za razliko med organizacijsko obliko javnega zavoda in tako imenovanimi neodvisnimi producenti, temveč tudi za način delovanja, hierarhični ustroj in materialne pogoje produkcije, ki se izkazujejo tako na odru kot zunaj njega.
Nasprotovanje in oplajanje
O razmerjih, prepletanjih in »sivih conah« med obema poljema, kot se je izrazila vodja konference Vilma Štritof, je skozi očrt zgodovine včasih protislovnih, drugič plodovitih odnosov med repertoarnimi gledališči in različnimi eksperimentalnimi, alternativnimi in pozneje neinstitucionalnimi uprizoritvenimi praksami uvodoma spregovoril teatrolog in profesor Tomaž Toporišič, ki je v svojem prispevku pokazal, da je vseskozi obstajala pretočnost med obema področjema, vendar se je v različnih obdobjih dogajala na različne načine – denimo kot prehajanje ustvarjalcev iz eksperimentalnega gledališča v institucije (v 70. letih), kot »prisvajanje« vsebin in estetik neodvisnih odrov s strani ustanov, toda tudi v obliki zahtev po enakovrednih pogojih produkcije za neinstitucionalno sceno (v 80. letih in pravzaprav vse do danes). Vsekakor pa se je v preteklih desetletjih ta pretočnost povečala, kot kaže že primer Borštnikovega srečanja, kjer v 70. letih neinstitucionalna »nedramska« produkcija ni bila zaželena, danes pa je povsem običajen del njegovega programa.
Raziskovalec in publicist Rok Vevar se je dotaknil zgodovinskih razlogov za neke vrste »hladno vojno« med institucijami in nevladnim sektorjem, pri čemer je opozoril na pomen kulturnih politik, ki vplivajo na razmerja med producenti – recimo z različnimi vrstami podpore (finančna, infrastrukturna) nevladnim organizacijam, ki so lahko enkrat bolj, drugič pa manj dostopne oziroma ustrezne.
Pri denarju se vse konča
Kritik in teoretik sodobnih scenskih umetnosti Nenad Jelesijević je poudaril neustreznost »čistega« ločevanja med institucijo in neinstitucionalnim poljem kot domnevnim prostorom neodvisnosti in svobode; institucija namreč normalizira hierarhični ustroj produkcije, ki v precejšnji meri določa tudi neinstitucionalno polje, saj med temi producenti prav tako obstaja določena hierarhija, povezana z dostopom do prostorov in produkcijskih pogojev. Zato je mogoče »težave z institucijo« odpraviti le skozi spremenjene produkcijske modele. Simpozij je sklenil raziskovalec in profesor Aldo Milohnić s predstavitvijo nastanka sodobne gledališke institucije iz »narodnega gledališča«, ki je kot proizvod 18. oziroma 19. stoletja temeljilo na razsvetljenskih idejah, vzponu meščanstva in oblikovanju nacionalnih držav. S tem povezani paradoks nacionalnega gledališča je, da je njegov »najvišji cilj ta, da vzpostavi tisto, kar bi ga šele omogočilo, torej narod«, zaradi česar je danes pravzaprav izgubilo svojo osnovno nalogo. Delitev na institucije in nevladne organizacije bi bilo treba preseči in za doseganje ustrezne kakovosti zagotoviti redno in zadostno podporo za oba sektorja.
Vendar smo od tega še zelo daleč, kot se je izkazalo na popoldanski okrogli mizi pod vodstvom Alje Lobnik, kjer so o svojih izkušnjah spregovorili nekateri ustvarjalci, ki prehajajo med obema poljema. Tako je Marko Bratuš, umetniški vodja SNG Nova Gorica, ki je pred tem vodil Gledališče Glej, kot eno bistvenih razlik med institucionalnim in nevladnim sektorjem navedel finančni položaj, saj je »imel v Gleju za celo predstavo na voljo toliko denarja, kot v instituciji znaša honorar za enega igralca«. Na nevzdržne razmere, v katerih delujejo samostojni ustvarjalci, je opozorila tudi scenografka Petra Veber. »Institucija nahrani le zaposlene, torej igralce, ne pa tudi vseh zunanjih sodelavcev, kot so scenografi, kostumografi, oblikovalci luči… Denar je le še za plače, za produkcijo kot tako pa ne. Jaz pa ne morem narediti scenografije tako rekoč iz nič, kaj šele, da bi ostalo za spodoben honorar! Pred leti smo se pogovarjali o idejah, zdaj se le še o tem, koliko denarja je sploh na voljo.« Številni pomembni poklici zaradi tega že izginjajo.
