»Štirje ljudje na dan doživijo nenadni srčni zastoj. In čeprav jih večina doživi zastoj v domačem okolju in v prisotnosti očividcev, jim na pomoč priskoči le vsak tretji,« je ob evropskem dnevu oživljanja, ki poteka pod geslom Vsakdo lahko reši življenje, poudaril predsednik Slovenskega združenja za urgentno medicino Rajko Vajd.
»S preprostim, a takojšnjim postopkom oživljanja bi lahko osebi, ki je doživela srčni zastoj, do štirikrat povečali možnost preživetja,« je pojasnil. Kar 70 odstotkov srčnih zastojev se zgodi doma in več kot polovica pred pričami. »V prvih minutah po srčnem zastoju je pri odraslih v krvi in pljučih še vedno kisik, zato lahko takojšnji stiski prsnega koša, ki jih laiki izvajajo do prihoda reševalcev, rešijo na stotine življenj,« je poudaril zdravnik urgentne medicine. V prvih minutah je zgolj stiskanje prsnega koša enako učinkovito kot kombinacija stiskanja in vpiha na usta, kar nekatere odvrne od poskusa oživljanja.
Pri oživljanju je potrebna vztrajnost
Ozaveščenost o nujnosti takojšnjega oživljanja se tudi pri nas izboljšuje, a kljub temu še vedno začne oživljati le tretjina očividcev. To nas uvršča na rep evropskih držav, kjer takoj začne oživljati 45 odstotkov laikov, v bolje ozaveščenih državah začne oživljati tudi nad 70 odstotkov očividcev.
Pri oživljanju moramo najprej preveriti, ali oseba, ki se je zgrudila, diha, ter takoj poklicati klicni center na številko 112. Če oseba ne diha ali pa zgolj hlasta za zrakom in ima krče po telesu, določimo središče prsnega koša in z iztegnjenimi rokami izvajamo pritiske pet centimetrov globoko v prsni koš vse do prihoda reševalcev. Najbolje je, da telefon preklopimo na zvočnik in med oživljanjem poslušamo navodila zdravstvenega dispečerja. Če je v bližini avtomatski zunanji defibrilator, si pomagamo tudi z njim.
»Iz prakse poznam primere, ko so osebo v srčnem zastoju oživljali zelo dolgo in je preživela z minimalnimi posledicami,« je povedal Primož Gradišek, predsednik Slovenskega reanimacijskega sveta, in dodal, da je pri oživljanju vedno potrebna vztrajnost. Rezultati nedavno izvedene ankete kažejo, da se Slovenci tega ne zavedamo. Še zlasti (pre)hitro bi odnehale ženske. Po drugi strani pa je anketa pokazala, da smo Slovenci pripravljeni v kar 90 odstotkih priskočiti na pomoč, se pa mnogi bojijo, da ne bi oživljali pravilno in bi osebo dodatno poškodovali. Tudi znake nenadnega srčnega zastoja so anketiranci zlahka prepoznali, o avtomatskem zunanjem defibrilatorju (AED) pa so slabo poučeni zlasti starejši nad 55 let.
Obnavljanje znanja
»Z anketo nismo mogli ugotoviti, kaj se dogaja, ko je oseba dejansko soočena s to stresno situacijo, ko se lahko pri nekaterih pojavi tudi panični, paralizirajoči strah,« je poudaril Primož Gradišek in dodal, da je prvi korak, da ta strah premagamo – znanje. Tudi anketiranci so uvrstili zelo visoko prav potrebo po obnavljanju znanja.
»Ko človek pade na tla in preneha dihati, je to eden najhujših stresnih dogodkov, ki se nam lahko zgodijo. Normalno je, da nas je ob tem strah. Moramo pa se zavedati, da bomo temu človeku veliko bolj škodili, če ne naredimo nič, kot če mu pomagamo,« je bil jasen Damijan Perne s Psihiatrične klinike Ljubljana. Prepričan je, da bomo napako naredili le, če bomo samo gledali. »Treba je premagati strah, ki ga doživi vsakdo, tudi strokovnjaki.«
Zato je ključnega pomena tudi široka mreža izobraževalnih dogodkov ob evropskem dnevu oživljanja, ko je bilo laikom po vsej Sloveniji do konca oktobra na voljo več kot 110 brezplačnih tečajev temeljnega postopka oživljanja. Pomembna je tudi razvejana dejavnost Rdečega križa Slovenije. »S celoletnimi prikazi temeljnih postopkov oživljanja ob različnih priložnostih pomagamo uresničevati cilj Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca, da bi najmanj milijarda ljudi usvojila osnovno znanje prve pomoči, ki ga bodo lahko uporabili v domačem okolju, kot mimoidoči na cesti ali v primeru večjih nesreč,« je poudaril predsednik RKS Dušan Keber. Meni, da bomo uspešnejši, ko se bodo s prvo pomočjo seznanili tudi vsi učenci osnovnih šol. Zato si prizadevajo, da bi postala prva pomoč del obveznih učnih vsebin in bi vozniki motornih vozil vsakih pet let osvežili znanje prve pomoči.
»Oživljanje mora postati instinktivno dejanje. Tako kot se naučimo plavati ali voziti kolo in tega nikoli ne pozabimo, se moramo naučiti tudi oživljanja in osebi, ki se zgrudi in ne diha, takoj ponuditi pomoč,« še pravi Keber.
Prof. dr. Renata Salecl z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je že bila aktivna očividka srčnega zastoja, pa poudarja, da živimo v zelo individualistični družbi, nenehno hitimo in nas je strah tudi pravnih posledic. A je to mogoče spremeniti. Tudi sama je, kljub strahu in pomislekom, da ne bo znala, v kritičnem trenutku zmogla pomagati. Potem se je udeležila tečaja in kot pravi, bo svoje znanje redno obnavljala. Zato močno podpira vse dogodke ob dnevu oživljanja.
