Roman, za katerega je Flanagan leta 2014 prejel nagrado man booker, je nastajal dolgih dvanajst let. Čeprav to ni biografski roman, se vsaj deloma opira na spomine avtorjevega očeta, ki je bil med letoma 1942 in 1943 kot eden od 60.000 zavezniških vojnih ujetnikov japonske vojske prisiljen graditi zloglasno »železnico smrti« med Tajsko in Burmo. Poleg mučenja, izčrpanosti in podhranjenosti so bile tu še nepredvidljive vremenske razmere in bolezni. V romanu je major Nakamura svoja prepričanja strnil v dva preprosta stavka: »Železnica bo mogoče ubila ljudi, ampak jaz ne delam ljudi. Jaz delam železnico.«
Flanaganov roman lovi ravnotežje med komplementarnimi nasprotji, ki presegajo delitev na vojno in ljubezen ali na veristične opise nasilja in poezijo. Strašljivo spoznanje, ki prešine tako avstralske kot japonske vojake, je, da je bilo v vojni življenje preprostejše; vrnitev domov po vojni odisejadi prinese soočenje s storjenim in bitko za »normalizacijo«, predvsem za Dorriga Evansa. Ta ni junak v tradicionalnem pomenu besede: do takšnega statusa ga povzdignejo okoliščine, izpolnjevanje tujih pričakovanj razume kot dolžnost, razkriva pa tudi temeljno ambivalenco njegovega značaja. Major Nakamura, ki bi ga lahko imeli za antagonista-z-napako, se za brutalno ravnanje z ujetniki sklicuje na dolžnost do cesarja, tako kot se Evans v strahu uklanja podobi, ki so mu jo vsilili drugi. Oba imata krvave roke: Nakamura, ker je ubogal ukaze, Evans, ker je moral izbirati, kdo iz njegove čete je dovolj pri močeh, da lahko umre namesto koga drugega. Ko ga novinar vpraša, ali je bilo bombardiranje Hirošime in Nagasakija res potrebno, Evans odgovori le: »Pošasti so bili. Ne razumete.« In pozneje: »Nikoli si ni mogel priznati, da je bila smrt tista, ki je njegovemu življenju dajala pomen.«
Flanaganov roman ne ponuja enoznačnih odgovorov. Ravnotežje med značajskimi, idejnimi, družbenimi in kulturnimi silnicami, med dobrim in zlom, išče v sopostavljanju protislovij. Tako kot smrtna pesem (jisei) japonskega pesnika Šisuija, ki ni nič drugega kot s čopičem ročno izrisan, nepopoln krog z močnim začetkom in zbledelim repom in katere pomen Dorrigo Evans spozna šele tik pred smrtjo, Ozka pot globoko do severa svoje mojstrstvo razkriva v zaključku, ko se drug za drugim sklenejo vsi odprti konci. To, česar ni povezalo življenje, je povezala umetnost: »Moja edina misel je vedno ta, da se pomikam naprej in da poganjam mline na veter. Samo naša vera v iluzije dela življenje znosno.«
