Morda bi Gazela, to je izbor najboljšega hitrorastočega podjetja, potrebovala redefinicijo. Da, seveda, izbor takega podjetja temelji na analizi poslovnih rezultatov hitrorastočih malih in srednjih podjetij v Sloveniji. Drugače tudi ne more biti – prihodki od prodaje, dodana vrednost na zaposlenega, rast števila zaposlenih, dobiček… so podatki iz osebne izkaznice vsakega podjetja. Niso pa ti podatki cela osebna izkaznica, niso podjetje samo. Podjetje je veliko preveč zapletena naprava, da bi se jo dalo strniti v nekaj grafikonov.
Gazela torej ni glorifikacija hitre, dozdevno neomejene, nemalokrat tudi brezglave rasti. Dnevnikov projekt Gazela je poklon kakovostni, vzdržni, trajnostni, socialno odgovorni rasti. Rasti? Pravzaprav ne, Gazela je poklon tistemu tipu podjetništva, ki ga s takimi pridevniki ne bi mogli označevati, če podjetniška gazela v sebi ne bi združevala celega spleta najbolj odličnih lastnosti in vrednot. Vizija, inovativnost, ustvarjalnost, prizadevnost, delavnost, smelost, srčnost, ambicioznost… Sem kaj pozabil?
Številke, ki jih vsakič natisnemo v tem zborniku, pred tem pa jih občinstvu projiciramo na veliko platno med razglasitvami regionalnih in slovenske gazele, niso niti motor gazel niti njihov poslednji smoter. Ob njih oziroma pod njimi vsakič na odru stojijo ljudje. Večinoma so to direktorji, družbeniki, sodelavci, partnerji… Ti imajo svoje zgodbe in oni so edina relevantna zgodba. Zgodba o tem, da se da, če hočeš in znaš.
Za razliko od direktorjev, družbenikov (nič več pa sodelavcev ali partnerjev), ki ne vodijo nikakršnih gazel, ki moledujejo za takšno ali drugačno državno pomoč ali odpustek, se podpisujejo pod rdeče bilance, a se kljub temu neusmiljeno pulijo za vodilna mesta v paradržavnih korporacijah (v zasebna jih, čudno, pač nihče ne povabi), so predstavniki gazel na odru praviloma zadržani in simpatično zmedeni. Oder ni njihovo delovno okolje, tam niso zato, ker so nanj hoteli priti, ampak zato, ker jih je na oder postavil svet gazel. Raje se ga otepajo, kot da bi se na njem drenjali. Izbor gazele pač ni tekmovanje, je imenovanje. Zato se, ko pod odrom ploskam tem ljudem in tem podjetjem, domala vsakič spomnim na znameniti televizijski oglas, ki se je zaključil: »pa vse, kar sem hotel, so bile dobre vile«. Češ, dajte mi no že mir, vse, kar sem hotel, je bilo le dobro podjetje.
Da bi takih dobrih vil le imeli več. In bi zanje poprijelo tudi več ljudi.
Miran Lesjak odgovorni urednik Dnevnika in Dnevnika online
