Njihov ultimativno prodorni glasbeni prvenec Amphibios je imel vse, kar imajo velika mala dela, ali če želite, opazne umetnine novincev, ki se malodane ne zmenijo za uveljavljene standarde, ustaljene normative in prevladujoče trende. Njihov prvenec je bil tako bliskovit, udaren in temeljit, čez vse temeljne postulate domačinskega izražanja popularne in tiste malo manj popularne glasbene in širše kulture, da poslušalcu ni (do)puščal niti kančka manevrskega prostora pri odločanju o empatiji ali simpatiji.
Mišljeno in povedano preprosto: kot poslušalec ali sleherni privrženec lahko kamniške Matter razumeš, čutiš, veš in imaš zelo rad… ali pa ne. Sredine, vmesnega časa, podaljšane igre, morebitnih kalkulacij in dodatnih kvalifikacij pri njihovi glasbi preprosto ni. Lani se nam je ob njihovem diskografskem debiju Amphibios na teh straneh zapisalo, da fantje zelo spretno uravnavajo razliko v nadmorski višini, ki jo posledično vnašajo v svoja ekspresionistična, surrealna, a sila barvita in slikovita besedila, in to brez protekcije, brez zadržkov, brez pardona. Tistih nekaj starokopitnih varovalcev domače hiphop & rock in pop tradicije je bilo morda zaprepadenih ali zgroženih nad srhljivo in presunljivo iskrenostjo skupine Matter. Toda to niti ni glasba za ušesa, navajena zacementiranih dejstev višje sile, niti modrijanskega dobrikanja osvajalcev. To je glasba od ljudi za ljudi, da odstre vsa naša hotenja, želje, sanje in seveda strahove te poskuša postaviti že davno polomljeno lestvico življenjskega smisla na normalen, za življenje spodoben nivo.
V tovrstni (ko)relaciji se zato Matter slišijo neusmiljeno neizprosni do vsega in tudi do samih sebe. Zmogljivosti njihove poetične grafične kartice presegajo prenekateri glasbeni, filmski in tudi literarnosekvenčni omnibus in serijal. Dokaz je njihov novi album Mrk, ki le potrjuje, da (z)godbe in (za)misli z prvenca Amphibios niso bile nobeden eksces ali naključje. Že uvodna skladba Mnogo premal se sliši, kot da bi bila rudiment/atavizem/ostanek in odpadnik s prejšnjega albuma. Toda ne na tak način, da bi bila odvečna v konceptualni, dolžinski in velikostni postavitvi prvenca, temveč kot »še nekaj«, kar so fantje imeli povedati. In roko na srce, imajo povedati in povedo veliko tudi v drugo. Če je bil Amphibios s svojo lokalizirano naracijo bolj reliefna predstavitev izvirov in izhodišč iz soban kamniškega mladinskega kluba skozi dolino v širni svet, se album Mrk v vsej svoji evolvirani in razvijajoči se elokventnosti sliši širše in dlje. Prisluhnite skladbam Novi primitivizem in Jedla zvezda, pa boste razumeli koordinacijske oporne točke za ljubezen in sovraštvo nove generacije. Generacije, ki se ji nepravično, sociološko zgrešeno in znanstveno nedokazljivo pripisuje vsesplošna lenobnost in apatija.
Že sama spoznanja, da so »Strahovi uzun… zaprt na svobodi«, kot pravijo Matter v skladbi Sinovi moje madre, v marsičemu določa njihovo emocionalno in intelektualno držo. Zato je album Mrk, kljub svoji na videz temačni scenografiji, bližje razkazovanju univerzalnega pomena biti človek in človeški.
