Nikola: Morda je malce neobičajno, da na podobnih prireditvah mladi, rojeni leta 2000, pogosto prisluhnejo izvajalcem, ki glasbo ustvarjajo že več desetletij. A se mi zdi, da nekatere stvari presežejo časovne okvire in so transgeneracijske. Pričakujem, da se bo v prihodnjih letih zgradil krog akterjev iz novejših generacij, ki bodo počasi prevzeli štafeto od nas, že malce starejših občanov.
Se nostalgično ozirata v mladost? Preživela sta jo namreč v Jugoslaviji, za katero danes mnogi še vedno vzdihujejo.Nikola: Uživam vsak dan življenja, zlasti zadnja leta. Posebne nostalgije do nekdanje države nimam, nekaj reči mi je bilo bolj všeč, druge manj. Realnost okoli sebe skušam ne zgolj sprejemati, ampak jo procesirati na način, ki mi ustreza in omogoča preživeti življenje na najboljši možni način. Poizkušam izkoristiti vsak trenutek in mislim, da sem pri tem uspešen.
Jernej: V 70. ali 80. letih so mnogi sanjali o bananah, kavbojkah in nemškem avtu, danes vse to imajo, pa sanjajo o redni službi, upokojitvi in zdravstvenem zavarovanju. Noben sistem ti ne ponudi absolutnega zadovoljstva. Za nazaj poveličujemo stvari, ki so bile dobre, in se trudimo – zavedno ali nezavedno – pozabiti na tisto, česar ni bilo. Zaradi tega je spomin, vsaj pri večini, vedno nekaj lepega.
Po kakšnem ključu se sestavljajo dueti oziroma »superbandi« za Ritem mladosti? Lani so bili Siddharta in BFM…Jernej: Pobuda za to ni prišla od nas, predvidevam, da za tem stoji tržna logika. Lani jim je uspelo združiti močna naboja. Dan D in Mi2 smo se na sceni pojavili ob približno istem času, imamo skupno zgodovino, spoprijateljili smo se in smo homogeni.
Kemija, ki je v tem primeru ključna, torej deluje med vami.Nikola: Pri nas je zelo jasno. Dan D je specifičen band, zavrnili smo že številne ponudbe za sodelovanje, kar ni nobena skrivnost. Obstajajo tudi izvajalci, s katerimi ne bomo nikoli sodelovali. Organizator je tokrat zbral banda, ki gresta skupaj. Če bi dali ponudbo za paritev s kom drugim, je zelo veliko vprašanje, ali bi jo sprejeli.
Jani Hace je v dokumentarnem filmu 10 let Ritma mladosti: Siddharta in Big Foot Mama o sodelovanju in izbiri pesmi rekel, da se po dveh pivih vedno vse zmeniš. Je bilo tudi pri vas tako?Nikola: Pri nas dve pivi nista dovolj. Mi2 morda delujejo zabavni in duhoviti, v resnici pa so resni ljudje, ki vedo, kaj počnejo. Mi z njimi nimamo težav. Mi nismo med zabavnimi, takšni smo zgolj na odru, kjer izživimo naš alter ego. Sicer pa smo smrtno resni ljudje.
Jernej: Naše prvo srečanje se je razvilo v kratko malico, ki je trajala kakšnih šest ur. Če nas ne bi nagnali iz lokala, bi klepetali še naprej.
Iz lokalnih zvezdnikov ste se v benda, ki ju obožuje vsa Slovenija, oboji razvili po številnih letih nastopanja. So zrelost in izkušnje pomagale, da vam slava ni stopila v glavo?Jernej: Nismo podlegli drogam, ni se nam zmešalo od milijonskih honorarjev…
Nikola: … od spolnega suženjstva… Če se ti to zgodi, ko si starejši, kariero lažje pilotiraš tako, kot tebi ustreza, obenem pa si bolj odporen proti vplivom zunanjih dejavnikov. Skozi zgodbo tudi lažje izživiš sebe. V najstniških letih je to verjetno precej težje.
Jernej: Če bi se nam velik bum zgodil v startu, sledil pa bi večji padec, bi se naša zgodba tam verjetno končala. Imeli smo srečo s počasno rastjo. Vsako leto smo bili malce več vredni kot prej, kar ti daje razlog za vztrajanje.
Nikola: Na dolgi rok je posebna izkušnja, če veš, kako je, ko si na dnu. Sam sem večji del kariere preživel na dnu kot pa na vrhu. Tako znaš potem bolj ceniti tudi samega sebe.
Včeraj smo s koncertom Pankrtov zaznamovali 40. obletnico panka pri nas. Pri njem je šlo za boj, upor proti vsemu in vsem. Nam je danes preveč udobno, da bi se upirali in borili, ali pač ne vemo, proti čemu in komu bi se?Nikola: Debatam o splošnem stanju v družbi bi se rad izognil. Če pa pogledamo, kakšno vlogo ima glasbenik znotraj tega, vidimo, da je zadnjih 25 let uporniških glasbenikov relativno malo. Teme, ki se same ponujajo za upor, so že zlajnane, tarče pa obenem jasne in meglene – vse je postalo del neke sivine. Živimo v obdobju hudega individualizma, mi kot skupina skušamo združevati majhne skupnosti ljudi. Ne pogovarjamo se več o tem, kako v gibanje spraviti množice, ampak se osredotočimo na posameznika. Vse pa se, seveda, začne pri nas samih. Če imamo mi kaj za povedati, bomo morda premaknili še koga. Glasba je tudi izgubila povezavo s socialnimi gibanji. Glasba, ob kateri sem zrasel, je bila pomembna za različna vprašanja – vojno, seksualno revolucijo, revščino, socialno neenakost, višje cilje torej. Moje poslanstvo je vendarle narediti vse, kar je v moji moči, da se vsaj en del teh povezav znova vzpostavi.
Jernej: Nisem prepričan, da smo mi glasniki stvari, ki so po našem mnenju v družbi napačne. Tako po statusu kot po letih smo ljudje srednjega razreda. Revolt in naboj, ki opozarja, mora priti do mladih, ki z diplomo v žepu čepijo na zavodu za zaposlovanje in ne dobijo službe, ki se ne strinjajo s 50-letniki, ki so videti kot 20-letniki… Jaz o tem ne morem peti, oni pa lahko.
Jutri izbiramo predsednika države. Če bi vas kateri od kandidatov povabil, da bi zaigrali v njegovem štabu, bi se prošnji odzvali?Nikola: V preteklosti imamo eno izkušnjo rahlega dotikanja s politiko, ki je bila posledica tega, da nam je šel »drugi« kandidat na živce in smo tako pomotoma podprli tretjega. Tega ne bomo naredili nikoli več.
Dimek: Zadnja leta imamo dogovor, da na političnih shodih in dogodkih ne igramo.
