Težko je ocenjevati, zakaj se je Ferdinand Porsche odločil, da bo sledil nemškemu diktatorju Adolfu Hitlerju. Glede na to, da je bil del naroda, je po svoje logično, da je s svojim tehničnim znanjem služil tudi drugačnim ideologijam. Ko je na kolesa postavil hrošča, ki je nastal na izrecno Hitlerjevo željo, se je prikupil vladajoči kliki takratne Nemčije in se uvrstil med izbrance elite, na katero je računal tudi nemški vojaški stroj. Kajti njegovo znanje so hoteli uporabiti v vojaške namene, Porsche pa jim je z veseljem ustregel.
Hitler in njegova vojaška klika so namreč želeli oklepno vozilo, ki bo zasenčilo vse, kar so zavezniki lahko ponudili v tistem trenutku. In tega ni bilo malo, posebno ruski oklepniki s T-34 so spravljali Nemce v obup. Bili so dobri, hitri, zanesljivi in predvsem so jih imeli Rusi v tako rekoč neskončnih količinah. Nemški moto je bil enostaven: veliko oklepa in mogočen top. Ferdinand Porsche se je že leta 1941 vrgel na delo, katerega rezultat je bil tank tiger I z 88-milimetrskim topom. Vsega skupaj so jih med letoma 1942 in 1943 proizvedli 1347, potem pa so ga počasi začeli nadomeščati z razvojno različico tiger II. Ime za ta projekt je izbral Porsche sam. Ker je po navadi razmišljal zunaj okvirov, se je odločil za hibridno različico pogona z dvema bencinskima motorjema, ki sta zagotavljala elektriko, ta pa je gnala dva elektromotorja, za vsako gosenico enega. Ker je moral na tank namestiti od vojske vnaprej določeno kupolo s topom, pa je naletel na težave. Prvi prototip je bil premajhen, saj vanj ni mogel spraviti vseh zahtevanih sestavnih delov, zato je spremenil dizajn, povečal debelino oklepa, Porsche pa je bil tako prepričan, da je na pravi poti, da je dal v Avstriji izdelati kar 100 šasij za bodočega tigra. Ves čas mu je bil naklonjen Hitler, ki je v Porscheju videl človeka, s čigar znanjem bo osvojil Evropo.
A se mu račun ni izšel. Vojska je namreč razpisala javni natečaj, na katerega se je prijavilo tudi podjetje Henschel iz Kassla, ki je imelo ogromno izkušenj z razvojem in izdelavo lokomotiv, tovornjakov in tudi letal, pri tankih pa so izdelovali nemške različice po licenci. Tudi oni so se lotili projekta tiger in bili s klasično zasnovo veliko bolj uspešni, niso eksperimentirali s pogonom, ampak so v 57 ton težki tank vgradili Maybachov 12-valjni 21-litrski bencinski motor s 485 kilovati (650 KM) in ga poslali na preskus. V vzhodni Prusiji je na poizkusu Porsche doživel polom, njegov tiger se je namreč pokvaril že na cesti na poti do preskusnega poligona, tam pa je Henschlov opravil nekaj manj zahtevnih manevrov, kar je bilo dovolj, da so jim dali zeleno luč.
Posadke so na fronti redno poročale o težavah pri vožnji po terenu, izredno občutljivi tehniki in predvsem zapletenem vzdrževanju in popravljanju vozil. »Tiger je veljal za tehnično nadrejenega zavezniškim tankom, a njegova najšibkejša točka je bila, da je potreboval za vsako uro delovanja približno deset ur vzdrževalnih del,« je povedal major Nick Ridgway. Zanašali so se na 100 milimetrov debel oklep in 88-milimetrski top, ki je bil kos tako rekoč vsem zavezniškim tankom tistega časa. A tigrov je bilo vseeno premalo, da bi pomembneje vplivali na razvoj dogodkov na frontah, čeprav je že s svojo pojavo sejal strah med zavezniškimi tankisti. Ti so kmalu ugotovili, da so s svojimi tanki hitrejši, zatorej so po navadi tigra napadli v skupini in ga s hitrimi manevri uničili s streli od zadaj.
Ker Porsche svojih šasij ni želel zavreči, jih je uporabil za lovca na tanke ferdinand, deset šasij pa za poveljniško vozilo, reševalne tanke in različico rammtiger, ki pa ni nikoli ugledala luči sveta. Ferdinand, ki so ga pozneje preimenovali v elefanta, je bil uničevalec tankov s fiksirano kupolo in 88-milimetrskim topom, zaradi 200-milimetrskega oklepa pa je tehtal kar 65 ton, za pogon sta služila dva elektromotorja s po 230 kilovati (313 KM), elektriko za njiju pa so zagotavljali en generator in dva zračno hlajena bencinska motorja, vsak z močjo 221 kW (300 KM). Poraba elefanta je znašala 909 litrov na 100 kilometrov po brezpotjih in 667 litrov na 100 kilometrov po cesti. Ob največji hitrosti 30 kilometrov na uro.
A ne tiger, sploh pa ne elefant nista uspela obrniti toka zgodovine, pa čeprav mu je neimenovani ameriški general polaskal: »Če si bil na bojišču in se je tam pojavil tiger, si hitro našel kakšen izgovor, da si jo lahko pobrisal na varno.« Danes je ostalo vsega nekaj tigrov, edini še delujoči je v Veliki Britaniji v muzeju Bovington. Skorajda nepoškodovanega so zavezniški vojaki zasegli v Afriki, med drugim pa so ga uporabili tudi za snemanje filma Fury z Bradom Pittom v glavi vlogi. Vojno pa sta preživela tudi le dva elefanta, enega so zajeli v bitki pri Kursku v Rusiji in je zdaj v muzeju Kubinka, drugega pa Američani pri Anziu v Italiji in je trenutno last muzeja v Fort Leeju v ZDA. Ferdinand Porsche se torej s tankom in njegovo izvedenko ferdinand ni ravno proslavil, senca njegovega sodelovanja z nacističnim režimom pa ga je spremljala še nekaj časa po vojni.
