Pravijo, da si vsako nečedno delo zasluži kazen. Kazen pa naj bi bila odvisna od prekrška, napake; čim hujši je prekršek, tem hujša in bolj vzgojna naj bi bila kazen. A eno seveda pravi teorija, drugo je to, kako smo vsi res enakovredni pred zakonom. A ne glede na to, kaj si vsak posameznik misli o kaznovalni politiki v naši državi, je jasno, da je promet vendar živa stvar, udeleženci v njem pa konec koncev le ljudje z vsemi svojimi odlikami in pomanjkljivostmi. Zatorej kazen ne bi smela biti kazen le za to, da država ali mestna občina nekaj zasluži, ampak kot opozorilo posamezniku, da je nekaj naredil narobe, nekaj, kar ogroža njega in druge.
Vozniki pogosto iščemo opravičilo
Kot je v navadi, znamo vozniki vedno najti opravičilo, zakaj so nas kaznovali. Res je tudi, da so nam ravno odgovorni tako pri policiji kot pri recimo mestnih redarstvih dali v preteklosti kar nekaj dobrih povodov za to, da zelo radi rečemo, da so kazni za polnjenje proračuna. Spomnimo se samo kazni, ki jih je od voznikov izterjala ljubljanska občina in ki so bile stare tudi do dve leti. Pri čemer ni nepomembna niti višina kazni, kajti pomembno je razumeti tudi, koliko posameznik na mesec zasluži s poštenim delom in kolikšen delež mora nato plačati za kazen.
»Z vidika resorne pristojnosti ministrstva za pravosodje ocenjujemo, da so globe za prekrške v Sloveniji na splošno relativno visoke, vendar ob tem pojasnjujemo, da je pri tem vprašanju treba upoštevati tudi institut 'polovičke', ki ga določa člen 57.c zakona o prekrških ZP-1,« so nam v pojasnilo povedali na ministrstvu za pravosodje. Pri tem poudarjajo, da je treba vseeno prekrške razdeliti na dve skupini: nedopustna ravnanja udeležencev cestnega prometa, ki ne ogrožajo varnosti – tu so lahko kazenske sankcije nižje ali je kršitelju izrečeno zgolj opozorilo – in pa nevarne kršitve predpisov, ki praviloma ogrožajo varnost v cestnem prometu. Tu naj bi bile po njihovem mnenju sankcije visoke, saj imajo, ugotavlja statistika, takšne kršitve največkrat za posledico smrt ali hudo telesno poškodbo udeleženca cestnega prometa.
V tem smislu je bila tudi uvedena tako imenovana institucija polovičke, ki pomeni, da kršitelj plača le polovico izrečene globe, pod pogojem seveda, da jo plača v osmih dneh po pravnomočnosti. Če ta rok zamudi, mora plačati celotno izrečeno globo. »To pomeni, da se storilec prekrška, ki plača polovico zneska, strinja s prekrškom, zadeva pa se konča relativno hitro po nastopu pravnomočnosti,« so še dodali na ministrstvu za pravosodje. S tem so nekako uveljavili neke vrste »odpustek«, kar se seveda pozna v posameznikovem žepu, tudi sicer so pred dobrimi desetimi leti s strogo represijo in z visokimi kaznimi skušali zajeziti število prekrškov na cesti. V letu 2012 so se nato sicer znižale globe za tiste prekrške, ki nimajo najpomembnejšega vpliva na varnost.
Sicer pa višina kazni za prekrške v Sloveniji ustreza evropskemu povprečju. Če za primerjavo vzamemo dva prekrška, prehitro vožnjo v naselju do 20 km/h in uporabo mobilnega telefona med vožnjo, vidimo, da smo Slovenci z 250 evri za prvega in 120 evri za drugega po podatkih spletne strani AMZS nekje na ravni Italije. Sicer pa za nam bližnje države velja precejšen razpon kazni, odvisno od okoliščin, v katerih je prekršek nastal. Pri prvem prekršku je »najcenejša« Nemčija s 15 do 35 evri, pri uporabi telefona pa Češka z od 38 evrov dalje. Sicer vam bodo za prehitro vožnjo v naselju manj zaračunali še v Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem in tudi Češkem, če pa upoštevamo že omenjeno »polovičko«, smo cenovno vsem primerljivi. Enako velja za uporabo telefona; torej se slovenski vozniki in voznice včasih tudi neupravičeno pritožujemo nad zneskom kazni. A pozor, če pri tem pogledate, koliko zasluži povprečen Avstrijec, Nemec ali Italijan, potem tam dejansko računajo občutno manj. Seveda pa vsaka kazen, ne glede na višino, na tak ali drugačen način obremeni posameznikov proračun.
Sankcija mora biti učinkovita
Pri AMZS menijo, da si nihče ne želi policijske države in nerazumnega sankcioniranja, a da se morajo vozniki zavedati, da sta tudi nadzor in sankcioniranje pomembna dejavnika zagotavljanja večje prometne varnosti in zmanjševanja števila prometnih nesreč. »Prekrškovno pravo naj bi prispevalo k občutku varnosti v družbi. To je mogoče zagotavljati le, če so sankcije učinkovite ali če obstaja v družbi zavest, da bodo storilci prekrškov ustrezno sankcionirani,« pravi Jure Kostanjšek, vodja področja varna mobilnost pri AMZS. Navaja raziskavo dveh ameriških akademikov Jamesa Q. Wilsona in Georgea L. Kellinga iz leta 1982, v kateri sta postavila tezo, da sta javni nered in kriminaliteta praviloma neločljivo povezana in v določenem vzročnem zaporedju. »Že najmanjši znaki javnega nereda lahko, če jih toleriramo, položaj v določeni soseski tako spremenijo, da se poveča kriminaliteta. Podobno velja na področju prometne varnosti. Če številni vozniki ne upoštevajo prometnih predpisov in za to niso učinkovito sankcionirani, se toleranca do storilcev prometnih prekrškov povečuje, hkrati se povečuje število voznikov, ki prometne predpise kršijo. V AMZS smo zato prepričani, da se bo število prekrškov, če njihovi storilci ne bodo učinkovito sankcionirani, povečevalo, vsi skupaj pa bomo priča poslabšanju prometne varnosti za vse udeležence v prometu,« pravi Jure Kostanjšek.
Zato so po njegovem mnenju pred pristojnimi novi izzivi. Povečali naj bi verjetnost, da bo prekrškar sploh ujet pri dejanju, zmanjšati je treba možnosti za izogibanje plačilu globe in spremeniti olajšavo v obliki »polovičke«. »Bolje je višino glob prepoloviti, če je prekrškar ne plača v osmih dneh, pa se ta podvoji,« še meni Kostanjšek.
