Dan po tem, ko sem – kar je netipično zame – brez razmišljanja sprejel ponudbo Dnevnikovega uredništva, da bi pisal kolumno, me je obšla bojazen, da sem naredil napako. Dojel sem, da sem iz nostalgije do časov, ki sem jih preživel v deželi, sprejel ne ravno lahko delo – da redno napišem ne le nekaj dobro premišljenega in smiselnega, ampak tudi aktualnega in atraktivnega. Saj je sicer pozornost bralca težko pritegniti, še težje pa obdržati, posebej v Sloveniji. Vprašal sem se, ali imam dovolj tem, o katerih bi veljalo pisati in ki bi bralce zanimale, pa se jih drugi pisci še niso lotili. Odgovor je bil, žal, nikalen. Vendar sem prepričan, da smisel kolumne ni to, da bi bila v prvi vrsti izvirna, ampak da v njej pridejo do izraza stališča avtorja, za katerega uredništvo meni, da lahko nekaj pove in da ima ne le personality, ampak tudi stališča o različnih vprašanjih sveta okoli nas, o katerih velja po branju vsaj malo razmisliti.
Tu je na mojo žalost, saj se trudim, da nečimrnost ne bi igrala pomembne vloge, ta vendarle prišla do izraza. Priznati moram namreč, da sem se počutil počaščenega, ...
Bolje pozno kot nikoli, pravijo. In jaz jim verjamem, ker je ljudem, kolikor jih poznam, nikoli veliko bližje kot pozno. Na dolgi, ozki in vijugasti...
