Večkratni nagrajenec Borštnikovega srečanja, upokojeni dramski igralec Peter Boštjančič, je imel danes neobičajen nastop. Na mariborsko okrožno sodišče je prišel v vlogi priče v kazenskem postopku, v katerem se 44-letna Dušanka Gluvić brani očitka umora matere.
Boštjančič je moral opisati dogodek pred gostinskim lokalom pri mali mestni tržnici, ki se je odvil nekaj dni pred obravnavanim krvavim dejanjem. »V tamkajšnjem bifeju sem bil na dopoldanski kavi in sem klepetal s kolegoma,« je razlagal petčlanskemu sodnemu senatu, ki mu predseduje Sonja Mernik. »Obdolžena, ki je sedela za mizo za mojim hrbtom, je prekinila pogovor in me je vprašala: 'Gospod, ali mi lahko plačate kavo?' Na videz sem žensko poznal, njenega imena pa ne. Odvrnil sem ji, da lahko. Bila je zelo nenavadna, oči je imela plameneče, žareče. Komentiral sem, da ženska ni na tej zemlji, da je nekje v vesolju, kolega pa je odvrnil, da jo je videl pred nekaj dnevi hoditi naokoli boso.« Srečanje pred lokalom si je Boštjančič dobro zapomnil, saj je nekaj dni kasneje v časniku prebral, da je ta ženska vzela življenje svoji materi.
Njena zagovornica Stanka Firm Gavez je povabila Boštjančiča zato, da bi s svojim pričevanjem podprl verodostojnost zagovora obdolžene, da se ne spominja poteka krvavega dogodka, ker je bila v tistem času kot v transu. Kar se je zgodilo 28. aprila letos v Mariboru, je bilo grozovito. S 16 vbodi s kuhinjskim nožem je vzela življenje svoji 75-letni materi Anki. Njeno truplo je obdolžena zvlekla z balkona v stanovanje, jo umila, čez nekaj ur pa poklicala policijo. Gluvićeva vztraja, da je truplo potegnila z balkona zato, da bi ga očistila, da bi umila krvav obraz, ne pa da bi prikrila dokaze. Sodni izvedenec Mladen Vrabič pri obdolženki ni zaznal sledi duševne bolezni, ki bi ji v času storitve kaznivega dejanja zamračila um. Obramba je prepričana, da je psihiater v zmoti.
Objela obdolženo in bruhnila v jok
Pred sodni senat je danes stopila tudi polsestra obdolžene. Srečanje z Gluvićevo jo je čustveno povsem razrvalo. Na hodniku jo je močno objela in bruhnila v glasen jok, večkrat se je razjokala tudi med pričanjem v sodni dvorani: »Duške nisem videla že kakšnih štiri, pet let. Bila je bolj navezana na očeta, s katerim se je dokaj dobro razumela.«
Priča pa je imela redne stike z oškodovanko. Teden dni pred njeno smrtjo ji je Anka potožila, da je z Duško nekaj narobe, da se čudno vede, da ima preganjavico in da uživa določene substance (več mesecev se je z metadonsko terapijo zdravila zoper odvisnost od heroina).
»Prosila sem jo, naj mi da njeno telefonsko številko, da jo pokličem in se pogovorim z njo, saj imamo v naši družini izkušnje z manično depresijo,« se je spominjala priča. Klicala jo je 28. aprila, na dan umora. Obdolžena se ni javila. Zato je ponovno poklicala Anko. »Na njen telefon se je oglasila Duška, pogovarjali sva se o tem, da bi se srečale. Naslednji dan pa sem izvedela, kaj se je zgodilo.« Še zmeraj ne more verjeti, da bi bila njena polsestra zmožna vzeti življenje svoji lastni materi. »Nekaj se je moralo zgoditi z Duško, to sigurno ni ona,« je potožila in se razjokala. »Bila je posebna, nikoli pa ni bila nasilna.«
