Naša najpomembnejša oblika komunikacije poteka prek besede, saj tudi razmišljamo v besedah, ne v slikah ali infografikah. Ko bralec odpre časopis, najprej sicer zagleda fotografije in ilustracije, njegovo oko pa se zares zaustavi šele na infografiki. Zakaj? Ker zahteva od njega sodelovanje. Če je infografika zanimiva, se bo bralec morda odločil še za branje besedila zraven nje. Če je slaba, se bralec tudi za priloženo vrhunsko besedilo ne bo zavzel. Infografika lahko torej časopis včasih izboljša, a v resnici lahko časopis ustvarjamo tudi brez infografike, brez besede pa ne. Če že objavljamo infografike, je ključno, da se cela časopisna hiša zaveda, da bo ta na bralca napravila prvi vtis – ki ga je pozneje težko spremeniti.
Sicer pa je pomen infografike, da prikaže neko problematiko na praviloma bolj komunikativen, a hkrati zelo natančen način. Za razlago z infografiko so primerne novice z obilico zelo točnih podatkov ali kakšne razlage fizičnih pojavov, bolj konceptualne stvari pa pridejo redkeje v poštev. Podatki za infografiko morajo biti zelo merljivi, kar pa motivi za odločitev na katalonskem referendumu niso. Vprašanje torej ni, ali je vse razložljivo prek infografike, temveč ali je neko zadevo sploh smiselno razložiti na tak način.
Na predstavitvi ste povedali, da podatki še ne morejo biti tudi resnica. Kaj mislite s tem?Mediji ne bi smeli govoriti o resnici, sploh glede na zgodovino, ki priča, da je človeštvo v imenu resnice pripravljeno začeti vojno. Časopisi po Španiji denimo danes različno poročajo o referendumu – oziroma dejstva izkoriščajo, da bi govorili svojo resnico, kar je zelo nevarno. Resnica je namreč sestavljena iz dejstev, a tudi prihodnjih pričakovanj, izkušenj…
Moj telefon med najinim pogovorom pošilja podatke o moji lokaciji. In četudi se čez mesec dni morda ne bom spomnil, bo to vedel Google, ki ima o meni več podatkov in več vprašanj kot jaz sam. Če so torej podatki objektivni in o njih govorimo kot o dejstvih, v njih ni prostora za moje mnenje. Sicer pa popolna objektivnost tako in tako ne obstaja, četudi je v časopisu treba stremeti k njej. Umetniku pa tega ni treba, za umetnika je infografika le eden od načinov, kako se izraža.
Ste umetnik ali novinar?Predvsem nisem oblikovalec, v te vrste profesionalnih okoljih se vedno počutim kot tujec. Na področju infografike mi pripada mesto nekje na robu. Veliko let sem si predstavljal, da sem skoraj novinar, morda sem zdaj že neke vrste umetnik. Zavestno ali nezavedno sem ves čas na robu, tako profesionalno kot osebno. Meja je najbolj zanimiva pozicija, edina, kjer se lahko zgodi kaj novega.
Ves čas zbirate ogromno informacij, a veliko dela je opravljenega že z odločitvijo, katere uporabiti za grafično predstavitev. Bralci številkam, statistiki in grafom pogosto celo bolj zaupajo kot besedam, zato se zdi, da je z infografiko bralca nemara lažje zmanipulirati.Ustvarjalec infografike obdeluje pridobljene podatke podobno kot klasični novinar, saj to je novinarstvo – odloči se, kateri podatki so bolj pomembni in kateri ne. Nevarnost manipulacije s podatki obstaja pri vseh novinarskih vsebinah, a najbrž je infografika pri tem res najbolj nevarna tudi zaradi prvega vtisa, ki ga pušča. Pa pri tem ne gre nujno za slabe namene, včasih infografika preprosto ni profesionalno narisana, a učinek je isti. Včasih že velikost nekega grafa spremeni učinek informacije – predstavljajmo si graf o razvoju nezaposlenosti v Španiji. Če zajamemo krajše obdobje, bo graf mnogo bolj strm, kot če zajamemo daljše… Bralec je inteligentna oseba – ko odpre vaš časopis, mora razumeti, kakšna je njegova ideologija. Ker jo časopis zagotovo ima.
Ko razmišljate o bralcu, menda vedno razmišljate predvsem o sebi. Uredniki pa od novinarjev navadno zahtevajo, da se znajo vživeti tako v mladega bralca kot v sedemdesetletno babico.Abstraktna entiteta bralca ne obstaja, edini bralec, ki ga poznam, sem jaz sam. Med delom torej razmišljam, ali je neka stvar zanimiva zame. Če je, bo zanimiva tudi za druge.
Obožujem Nicka Cava. Ko zapoje Into my arms, je zelo lahko začutiti, da vsak od nas potrebuje ljubezen. Če greste v Pakistan in pripovedujete o neki svoji izkušnji, vas bodo razumeli. Če pa govorite o nekem odstotku populacije, se ne bo s tem podatkom nihče poistovetil. Lahko govoriva o mojem spolnem življenju ali pa o tem, da 43,3 odstotka Špancev seksa dvakrat na teden, v torek in v četrtek, po pet minut. A o kom govorijo ti podatki, ki se ne zdijo realni? Tako za umetnost kot za novinarstvo je bistveno, da se gledalcu zazdi, da bi bila lahko moja izkušnja tudi njegova. Prekomerne poenostavitve in redukcionizmi zavoljo čim boljše razumljivosti pri prikazu pa so za infografiko na neki točki že škodljivi.
Dolgo ste v La Vanguardii v obliki infografike objavljali tudi tedenske kolumne. Vidite to obliko kot novinarski žanr prihodnosti?Ne, šlo je za eksperiment tako zame kot za časopis, ki kot resen dnevnik sprememb ne uvaja zlahka. In bil je uspešen, ker je povzročil spremembe pri pisanju drugih kolumnistov, saj je kolege prignal k širšemu razmišljanju, kako bi lahko svoje misli predstavili na druge, drznejše načine. Pri meni pa je povzročil nov razmislek o tem, da je pehanje za objektivnostjo nemara odveč. Včasih je bolj pomembno pisati pozicionirano, izhajati zgolj iz sebe. Zagotovo je to najbolj iskreno tudi v odnosu do bralca.
