Zakaj torej želja, da bi se toplo vreme nadaljevalo čim dlje? Ko pa vemo, da živimo v zmernih zemljepisnih širinah, kjer se izmenjujejo štirje letni časi. Še Vivaldi je to vedel. Še več, on ni v Jesen vpletel nikakršnega »babjega poletja«. Ampak mi bi radi toplo. Za vse, ki bi radi ves čas imeli toplo vreme, bi bilo bolje, da bi živeli bližje ekvatorju. A žal so se njihovi daljni predniki od tam odselili. Takrat niso slutili, da se bo njihovim potomcem čez mnogo tisočletij jeseni tožilo po poletnih temperaturah. No, seveda ne vsem, kajti nekateri bi ubijali za pošteno, sneženo zimo.
Zdajle se mi je posvetilo. Naravnost idealno bi bilo, da bi se poletje tako nekako na hitro prevesilo v zimo in potem zima spet v poletje. Jesen in pomlad sta bolj nebodigatreba kot pa neki prehod, ki je tudi potreben. Ampak ravno ti prehodi dajejo čar tako poletju kot zimi. Kar pomislite, kaj bi zamudili. Lepe jesenske barve, pa prijetno jesensko sonce, razglede v gorah ob temperaturnih obratih in meglenih morjih po nižinah. Zvok klopotcev v vinogradih, veselje trgačev grozdja, martinčkanje ob kavi ali kozarcu vina – ali tudi vas morda jesen nekoliko poleni? Mislim tako, da v sebi občutite željo, da bi se malo ustavili, polenarili, da bi opazovali ta počasen in postopen odhod življenja, ki bo nekako zamrlo za nekaj mesecev?
Menim, da so taki občutki neki daljni odmev narave v nas. Narava se jeseni počasi odpravlja spat. Ne vsak večer, ampak nekaj mesecev, lepo počasi. Nikamor se ji ne mudi. Kaj pa je eno leto za Zemljo? In morda zato tudi na nas deluje ta jesenska zasanjanost, upočasnjenost, ki jo lahko opazimo tudi pri vremenu. V našem hitrem življenjskem ritmu jesen dela za nas. Nas skuša vsaj malce upočasniti. Vprašanje pa je, ali se ji znamo predati, ali smo to v sebi sploh še zmožni občutiti.
Ali je res tako grozno, če ni babjega poletja? Če je, smo ga lahko samo veseli, če ga ni, pa ni vredno biti žalosten zaradi tega.
