»Sploh ne vem, kako je do tega prišlo. Česa takega nikoli nisem počel,« je na presenečenje petčlanskega sodnega senata na novomeškem okrožnem sodišču dejal 26-letni Amadej Kovačič, ki je krivdo za poskus uboja na predobravnavnem naroku avgusta priznal, tokrat pa povsem obrnil ploščo. Obtožnica ga bremeni poskusa uboja svoje partnerke, 22-letne Saše Šarkezi marca letos v novomeškem romskem naselju Žabjak. Proti Šarkezijevi naj bi sprožil več strelov, bila je hudo ranjena v hrbet, projektil je le za las zgrešil hrbtenico in se ustavil v trebušni steni. Tožilstvo je Kovačiču, ki je dejanje storil v preizkusni dobi dveh pogojnih obsodb zaradi groženj, na predobravnavnem naroku »ponudilo« sedem let in osem mesecev zapora, a se Kovačič z višino kazni ni strinjal. Danes naj bi tako zgolj zaslišali obtoženca in žrtev, nato pa izrekli kazen. A na podlagi Kovačičeve »nove« zgodbe je senat odločil, da izpelje glavno obravnavo, ki se začne 3. novembra.
Fišer: Česa takega še nisem doživel
»Odločitev sodišča je zame popolno presenečenje,« je dejal Gorazd Fišer, ki je nadomeščal pooblaščenca Šarkezijeve. »Čeprav se že dolga leta ukvarjam izključno s kazenskim pravom, doslej takšne situacije še nisem doživel – da bi torej priznanje krivde, ki je nepreklicno in ga sodišče sprejme, potem na naroku za izrek kazenske sankcije, ki je namenjen zgolj izreku sodbe in sankcije, podvomilo o verodostojnosti tega priznanja in se odločilo, da zadevo reši na obravnavi. Ampak če se je sodišče tako odločilo, bo tako storilo.«
Fišer je sicer sodišče opozoril na zakonodajne odločbe, ki govorijo o nepreklicnem priznanju krivde. Sodišče je po njegovem mnenju zdaj reagiralo tako, kot da priznanja krivde na predobravnavnem naroku ne bi sprejelo. A kot je pojasnil predsednik senata Boštjan Kovič, je sodišče »zgolj ugotavljalo vsebino obtoženčeve izjave, iz katere je sklepati, da priznanje krivde zavrača. Poleg tega je po zakonu priznanje krivde nepreklicno zgolj za obtoženca«. Fišer je tudi menil, da bi se moral sodnik po takšni odločitvi iz zadeve izločiti, vendar tega potem ni zahteval.
»Tistega dne sem se namenil k stricu v Žabjak, ko je Saša rekla, da mi mora nekaj povedati, in je prisedla v avto,« je začel pripovedovati Kovačič. »Ko sem parkiral pred stričevo barako, mi je povedala, da je spala z drugim. To je bil zame strašen šok, saj sem zaradi nje pustil svoje tri otroke. Vse sem dal zanjo, vse mi je pomenila v življenju. Sploh ne vem, kaj se je potem zgodilo. Vem samo, da je iz modrca potegnila pištolo in jo vrgla name, potem pa šla iz avta. Žal mi je, da je do vsega tega prišlo, čeprav se sploh ne spomnim, kaj se je dogajalo.« Na vprašanje predsednika senata, zakaj je potem na predobravnavnem naroku priznal krivdo, pa je odvrnil, da ni vedel, kako to gre.
»Skoraj ni bilo dneva, da me ne bi tepel«
Zgodba Saše in njenih staršev, ki so bili nad današnjo Amadejevo izpovedjo zgroženi, je pravo nasprotje. Tudi tistega usodnega dne naj bi jo tepel. Da poškodbe niso starejše od dvanajstih ur, je v preiskavi potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. »Življenje z Amadejem je bilo nočna mora,« je dejala Saša, ki je z obtoženim živela poldrugo leto, od tega eno leto pri njenih starših v okolici Grosuplja, pol leta pa v romskem naselju Brezje pri Novem mestu. »Skoraj ni bilo dneva, da me ne bi pretepal, poniževal. Večkrat sem pred njim pobegnila k staršem. Ker pa mi je grozil, da mi bo ubil očeta, sem se vedno vrnila k njemu.«
Sašo naj bi nekoč celo tako pretepel, da je v šestem mesecu nosečnosti izgubila otroka. »V naročju mi je umrl. Tenej smo mu dali ime,« je s solzami v očeh pripovedovala njena mati Bernarda Šarkezi in dodala, da so zoper njega podali že tri ovadbe zaradi nasilništva. Prav zaradi nasilja v družini se bo jutri zagovarjal na novomeškem sodišču. »Seveda se ga bojimo. Drugi Romi so nam povedali, da zdaj v priporu govori, kako mu je žal, da ni Saše pokončal in da nas bo vse pobil, ko pride iz zapora,« še pravi Šarkezijeva.
