Potovanja so bila v časih, ko je odraščala naša generacija, se spominja novopečeni generalni sekretar svetovne zveze v gorskih tekih, rezervirana za ekstremne avanturiste, poslovneže in vrhunske športnike: »Običajni smrtniki smo se radi pohvalili, da tu in tam skočimo v bližnjo Italijo in Avstrijo, in s tem pred predstavniki bratskih narodov vzbujali neskončno zavist. Saj se še spomnimo depozita, pa par-nepar, pa bencinskih bonov, pa 'švercanja' kavbojk in kave pod sedežem stoenke!«
V devetdesetih letih so potovanja postala dostopnejša širšemu krogu in od tistega časa dalje je Tomo, ki je med drugim tudi 'oče' tekaških prireditev na Šmarni gori, prestopil več kot trideset meja držav po vsem svetu.
Doma je najlepše
»Srednja Evropa nam je blizu tako geografsko kot po načinu življenja domačinov in kulturi. Dlje ko greš, večje so razlike, drugačnost pa ima spet svoje čare in izzive. Predmestje bližnje Tirane je bolj podobno predmestju kakega azijskega mesta, center mesta daje velemestni videz, bližnje gore pa so spet nekaj posebnega. Ja, povsod je lepo, vedno pa se najraje vrnem domov pod Šmarno goro,« je iskren sogovornik.
Glede nakupa letalskih vozovnic Tomo pravi, da gre za poglavje zase. Nikoli ni in verjetno ne bo razumel politike določanja cen. Enkrat se jih splača kupiti mnogo prej, drugič tik pred zdajci.
»Če si neodvisen od množice dejavnikov, ki nam določajo vsakdan, je to laže, če si vezan na dnevne obveznosti, pa cena ne more biti najpomembnejši faktor pri nakupu. Večinoma jih zato kupujem tik pred zdajci, in to prek agencije. Tam so pač profesionalci,« zaupa Tomo.
Kot velikega ljubitelja narave ga na potovanjih vselej najbolj prevzamejo manj poznane in turistično oblegane naravne lepote, domačini in njihov način življenja. Ne mara pa velemestne gneče, tudi južnjaški moto »Bo že, če ne danes, pa jutri« težko sprejme. Vedno se nam pač mudi in čas, ki smo ga namenili raziskovanju, vedno skušamo kar najbolje izkoristiti, je jasen.
Prijetno s koristnim
Zadnja leta poletne dopuste preživlja športno-delovno. Športnofunkcionarsko delo kombinira z aktivnim dopustom. Letos je v tednu med dvema gorskotekaškima tekmama v hribovju nad jezerom Como peš in z gorskim kolesom raziskoval še domačinom malo znane kotičke okoli doline Varone in gore Pizzo Tre Signori. Zanimiva se mu je zdela primerjava dogajanj med tem od boga pozabljenim delčkom sveta in našimi planšarijami.
»Po obdobju razcveta pred sto in več leti so planine praktično zamrle, v zadnjih dvajsetih letih pa se življenje vrača v te kotičke, seveda v precej drugačni obliki. Sama od sebe se ponuja primerjava z našimi planšarijami. Bližnje mondeno mesto Como je seveda pravo nasprotje temu planinskemu svetu. Prav tako kot sta prava antipoda jezero Como z okolico in sosednje, Slovencem bolj znano jezero Garda. Como je polno pisano govorečih povzpetnikov, Garda pa z adrenalinom prežetih in meni bližjih pohodnikov in plezalcev, kajtarjev, deskarjev na vodi in seveda kolesarjev vseh vrst.«
Tomov popotniški dnevnik je poln nepozabnih izkušenj. Še danes se živo spominja svojega pobega iz strogo varovanega hotela na Kitajskem in raziskovanja okolice nekje bogu za hrbtom, kjer pred desetimi leti še niso v živo videli belca z digitalnim fotoaparatom (ki je bil verjetno narejen na Kitajskem) in kjer se je kmetu zdelo najpomembnejše, da mu (seveda v svojem jeziku) razloži, da je član kitajske komunistične partije.
Ko ne gre po načrtu
Tudi neprijetnosti so del potovanj in brez tega ne gre, pravi sogovornik: »Prav tako na Kitajskem sem nekje v nekem mračnem predmestju pod spodnjicami skrival denar, potem pa sem bil povsem nepričakovano deležen diplomatskih časti. Tudi izgubljena letalska prtljaga me vsakič sproti preseneti. Izgubljena letalska vozovnica mladoletnika na drugem koncu sveta za let, ki naj bi bil čez eno uro, pa je tako in tako posebna zgodba…«
Če bi imel neomejeno časa in denarja za dopust, bi jo Tomo najraje popihal nekam v hribe, povsem zadovoljen bi bil tudi s slovenskimi, pravi. Južna Amerika ga tudi še čaka. Novo Zelandijo in Avstralijo je samo »povohal«, sila zanimiva sta menda tudi Kamčatka in kakšen manj obljuden kotiček Himalaje, razmišlja.
»Glede na moje izkušnje so preprosti ljudje povsod kar prijazni in gostoljubni. Včasih se jim je zaradi jezikovnih in kulturnih preprek ter pomanjkanja časa težko približati, a se je vseeno zanimivo 'pogovarjati' z nekom, s katerim nimaš niti ene skupne besede, ko imata še govorica telesa in mimika obraza povsem drugačne pomene. A če je volja, se najde tudi pot.«
Hribi, hribčki in doline, s kolesom ali peš, lahko tudi bližnji Polhograjci ali Rašica, nekje med Šmarno goro in Triglavom – to so Tomove najljubše vsakodnevne destinacije za nekajurni predah. Šmarna gora in Triglav imata zanj poseben pomen. Pravi, da je v krogu nekaj deset kilometrov še vedno veliko skritih, neobljudenih kotičkov, ki jih je že raziskal ali so še na seznamu »to me še čaka«. Skrbi ga le, da mu bo zmanjkalo časa.
