Avtorja sta štiri leta sistematično iskala, dokumentirala in raziskovala izginjajoče dunajske gostilne in bare, tako imenovane Branntweiner (manjše točilnice alkohola, ki so odprte 24 ur, vsak dan v tednu) ali brloge, kot jim pravijo njihove stalne stranke, ki vanje prihajajo z enim samim namenom – da se opijejo. Z dovoljenjem lastnikov in gostov, ki so jima omogočili infiltracijo in avtentičen pogled od znotraj, sta avtorja zabeležila njihov vsakdan. Pichler je fotografiral goste, njihovo dnevno rutino in nepredvidene, pogosto dramatične in hkrati humorne situacije, ki jih prinaša vsakodnevna alkoholna omama. Marschall pa je z lastniki lokalov naredil intervjuje, da bi zajel še njihov pogled in dokumentiranim prostorom dodal individualne zgodbe.
Zaradi posledic urbanizacije, odpiranja številnih novih lokalov in barov, namenjenih bolj »kultiviranim« strankam, predvsem tistim z večjo kupno močjo, restrikcij, povezanih z dovoljenji za točenje alkohola, in v letu 2018 predvidene prepovedi kajenja v vseh lokalih tovrstni brlogi eden za drugim zapirajo svoja vrata, propadajo in izginjajo. Z njimi pa izginjajo tudi zatočišča, ki so družbenim obstrancem omogočala vsaj minimalno socializacijo.
»Družba, preobremenjena z videzom, posameznika tako sili, da se z osebnimi problemi spopada tam, kamor domnevno sodijo«
Pichlerjeve fotografije in Marschallovi zapisi rešujejo pred popolno kolektivno pozabo prostore in ljudi, ki jih v zgledno urejeni avstrijski prestolnici, razen morda njihovih pivskih kolegov, ne bo pogrešal nihče. Labodji spev izginjajočim dunajskim beznicam in izumirajoči generaciji »pravih« pivcev je refleksija sodobne Avstrije, a hkrati presega svojo geografsko zamejenost. Je antropološka študija sodobnosti na splošno, ki jo zlahka apliciramo tudi na naš kulturni prostor. Vsaka družba namreč ima in potrebuje svoje brloge – prostore, ki na makro nivoju posameznikom in skupinam omogočajo izmenjavo mnenj in izkušenj in ustvarjanje občutka pripadnosti. Projekt odpira problematiko prekomernega uživanja alkoholnih pijač in pitja kot sprejemljive oblike samozdravljenja, istočasno pa opozarja, da zapiranje tovrstnih brlogov pomeni tudi postopno oženje tako fizičnega kot simbolnega prostora javnega izražanja. Družba, preobremenjena z videzom, posameznika tako sili, da se z osebnimi problemi spopada tam, kamor domnevno sodijo- v zasebnost svojih domov (če jih imajo), že marginalizirane posameznike pa odriva še dlje na socialni rob.
Spremno besedo pripravila Jasna Jernejšek koordinatorka razstave.
