Hrvaško javnost je pred dnevi močno razburila novica, da so 42-letnega duhovnika zaradi spolnega napada in posilstva 15-letnega fanta obsodili na eno leto zapora in da naj bi kazen odslužil s 730 urami družbeno koristnega dela. Izkazalo se je, da je bilo samo lani namesto v zapor na delo v splošno korist napotenih 26 pravnomočno obsojenih zaradi različnih oblik spolne zlorabe ter izkoriščanja otrok in 21 obsojenih zaradi kršitve spolne nedotakljivosti odraslih oseb. K sreči je pri nas kaj takšnega preprečil že zakonodajalec, saj alternativno prestajanje kazni zapora v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ni mogoče.
Jasno sporočilo storilcem
V začetku leta 2002 je duhovnik enega od slavonskih župnišč ministrantu ob gledanju tekme najprej ponudil pivo, potem pa mu sledil v kopalnico. Najprej se ga je neprimerno dotikal, nato pa ga je odpeljal v sosednjo sobo in posilil. Oškodovanec, ki je po tem dogodku poskušal narediti samomor, je storilca prijavil šele leta 2013, rekoč, da je šele takrat resnično dojel, kaj mu je duhovnik storil. Zdaj so slednjega, sicer še nepravnomočno, obsodili na eno leto zapora in odločili, da mu ne bo treba za rešetke, ampak da se lahko »odkupi« z delom v splošno korist.
Dr. Gordana Buljan Flander, ravnateljica zagrebške poliklinike, ki pomaga zlorabljenim otrokom in je v zadnjih 30 letih delala z več kot 1500 otroki, žrtvami spolnih zlorab, je za Jutarnji list povedala, da je zgrožena nad številom tistih, ki ne gredo v zapor, pač pa jim je omogočeno delo. »To je jasno sporočilo storilcem, da niso zagrešili kakega posebnega zločina. Otroka čaka dolgo in težko okrevanje, učenje, kako živeti s tem, kako živeti s posledicami. Kaj pa storilca? Kuhanje kave in lupljenje krompirja!« je bila ostra. Toda sodišča niso naredila ničesar, česar ne bi smela: z delom v splošno korist je na Hrvaškem mogoče nadomestiti vsako izrečeno denarno kazen do določene višine in zaporno kazen za katero koli kaznivo dejanje, če ni daljša od enega leta. Iz tega bi lahko tudi sklepali, da so za kazniva dejanja spolne narave, žrtve katerih so tudi otroci, pogosto izrečene dokaj mile kazni.
V družinskem in prijateljskem krogu
O višinah kazni je sicer zelo težko govoriti in jih posploševati, kajti odvisne so od vsakega konkretnega primera posebej. Lani so bile pri nas zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost obsojene 104 osebe, predlanskim tri več. Po podatkih slovenskega statističnega urada so lani sodišča zaradi spolnega napada na otroka oziroma osebo, mlajšo od 15 let, obsodila 33 ljudi, same moške. Štiriindvajsetim so izrekli (nepogojno) zaporno kazen, med njimi jih je 15 šlo za rešetke za dobo dveh do desetih let. Višje kazni ni dobil nobeden. Predlanskim so jih med 34 obsojenimi (spet sami moški) 17 obsodili na (nepogojno) zaporno kazen: enajst na dve do deset let, dva pa na več kot deset let. Eden od teh dveh primerov je v javnosti še posebej odmeval: na krškem sodišču so na 23 let zapora obsodili moškega, ki je več let spolno zlorabljal pastorki, izkoriščal pa ju je tudi za izdelavo pornografskega materiala. Ob aretaciji sta obiskovali nižja razreda osnovne šole. Še pred začetkom sojenja je storilec s tožilstvom podpisal sporazum o priznanju krivde. To je bila najvišja kazen, izrečena zaradi pedofilije. Nekaj let pred tem je bil na 20 let obsojen moški, znan tudi pod vzdevkom »ptujski Fritzl«. Doma je več let zlorabljal tri hčere, z eno je imel tudi otroka.
A tudi v primerih milejših zlorab nikakor mogoče, da bi se zaporna kazen za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost izvršila na alternativni način, na primer z delom v splošno korist (ki pride v poštev v primeru zaporne kazni do dveh let) ali zaporom za konec tedna (v primeru zapornih kazni do treh let). To je v zakonu izrecno zapisano. In kdo so žrtve in kdo storilci? V poročilu državnih tožilstev za lansko leto piše, da so obravnavali spolne napade na otroke različnih oblik in intenzivnosti. Žrtve so bili tudi otroci, precej mlajši od 15 let. Storilci pa moški vseh starosti, najpogosteje družinsko povezani, otrokovi sorodniki, prijatelji staršev ter bližnji znanci ali osebe, ki so jim bili otroci zaupani. Žrtve so bile v skoraj vseh primerih deklice. Kar pa seveda niti zdaleč ne pomeni, da je vedno tako.
