Po uspelem referendumu v Kataloniji sem gledal tiskovno konferenco z Dimitrijem Ruplom, ki je bil opazovalec na referendumu za samostojno Katalonijo v Barceloni. Takšnega ga še nisem videl. Rdeče desno oko, pa ga ja niso pretepli, sem pomislil. Gledam, poslušam. Zdel se mi je močno zaskrbljen, mogoče celo razočaran nad tem, kaj se dogaja v 21. stoletju v Španiji, ko je španska policija pretepala Katalonce in uporabila strelno orožje z gumijastimi naboji, da bi preprečili referendum za samostojno Katalonijo. Je naslednja faza ostro strelivo? Mogoče pa Rupel išče v svojih mislih vzporednico z našo, slovensko osamosvojitvijo. Jo lahko primerjamo?
Nisem zgodovinski znanstvenik, lahko pa povem svoje mnenje. V nasprotju s Katalonijo zdaj je bila Slovenija leta 1991 enostavno zrela za osamosvojitev. Da je to tega prišlo, je bilo potrebnih veliko posameznih korakov, premišljenih korakov, tudi drznosti in političnih zvijač.
Ali je bil NOB tisti, ki je kot prvi resneje začrtal osamosvojitveno pot Slovenije in obudil stoletne sanje Slovencev po samostojnosti? Kje so se kalili borci NOB, Rozman, Semič, Kveder – v španski državljanski vojni. Lahko kdo to zanika? Slovenija je bila samostojna republika v okviru Jugoslavije. Imela je zastavo, grb in svojo ustavo.
Mislim, da je bilo prelomno leto 1967, ko je bil odstavljen trdorokec na zveznem nivoju Aleksander Ranković. Tisto leto smo v Sloveniji ustanovili lastno šolo za miličnike v Tacnu, kjer so miličniki v triletnem šolanju v njej tudi odslužili vojaški rok, slovenski vojaški rok. Leta 1968 je bila ustanovljena teritorialna obramba. Res da so se častniki in podčastniki šolali v vojaških centrih JLA, vendar smo imeli lasten Republiški sekretariat za ljudsko obrambo. Je bila to zvijačna politika slovenskih politikov, s katero smo pridobivali suverenost? Ne moremo zanikati, da smo imeli pred sprejetjem ustave leta 1974, kjer je bil tudi člen o možnosti odcepitve Slovenije od Jugoslavije, močno lastno milico, od leta 1972 tudi rezervno in teritorialno obrambo RS. Ta je bila zame slovenska armada.
Nisem znanstvenik, pišem samo to, kar se je dogajalo v zadnjih 50 letih v Sloveniji in kar sem sam doživel ali videl. Naj povesta Andrej Marinc, takratni predsednik izvršnega sveta RS, in Ivan Vinkler, šef milice, kako se je leta 1976 v največji tajnosti pred JLA na Jasnici ustanovila policijska oklepna enota. Vsa oklepna vozila smo dobili iz arzenala TO v Kočevski Reki iz tajnih skladišč. Vsi oklepi so bili ameriškega izvora. Vemo, da je JLA imela samo sovjetsko orožje. Po maršalovi smrti leta 1980 se je čutilo, da Jugoslavija ne bo dolgo vzdržala v teh okvirih. Srbi so si od nekdaj želeli imeti več, kot so imeli v okviru republike. Tudi Hrvatje niso bili nedolžni, trenutno imamo resne težave zaradi arbitraže z njimi. Tu podpiram ministra Erjavca v njegovih prizadevanjih
Osebno menim, da je v 80. letih prejšnjega stoletja pomembno vlogo odigral v Sloveniji takratni republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl. Iz milice je naredil močno, strokovno usposobljeno izobraženo silo, ki je bila kos vsem nalogam, kar je dokazala v akciji Sever leta 1989 in skupaj s TO v osamosvojitveni vojni. Brez obrambne moči TO in milice ne bi šlo. Še posebej se moramo zavedati, da leta 1991 ni bilo dvajsetletnika, ki ne bi znal delati z orožjem. Kaj pa zdaj?
Pri zaslugah ob osamosvojitvi pozabljamo na institucije, brez katerih se osamosvojitev ne bi izšla. Civilna zaščita, zdravstvo, gasilci, komunala so bili nenadomestljivi v podpori izvajanju nalog policije in TO. JLA je imela vse to v rednem sestavu. Pozabljamo na diplomacijo, ki je lobirala in prek svojih mrež osamosvajala Slovenijo.
Tudi za Katalonijo menim, da brez lastne vojske, močne policije ne bo nikdar osamosvojena. S tem ne mislim militarizirati osamosvojitvenih procesov v Kataloniji, a kot vidimo, čeprav so v EU, se namesto njih ne bo boril nihče.
Vid Drašček, Vrhnika
