Gaja Mežnarić Osole raziskuje polje med ekologijo in oblikovanjem. Po končanem dodiplomskem študiju vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL je šolanje sistemskega oblikovanja nadaljevala na londonski univerzi Goldsmiths. V z odliko opravljenem magistrskem delu se je ukvarjala s kritično refleksijo sodobnih vlog oblikovalcev in oblikovanja v odnosu do trenutne ekonomske, socialne in okoljske situacije.
Soustvarja znotraj raznolikih transdisciplinarnih projektov s področja družbeno in okoljsko odzivnega oblikovanja tako doma kot po svetu. Kot predstavnica soustanovljenega kolektiva Re-generacija je skozi različne participatorne projekte ozaveščala o problematiki tako imenovanih tujerodnih invazivnih rastlin. V sklopu projektov je raziskovala uporabo invazivnega japonskega dresnika kot alternativnega vira celuloze na terenu, v ročni delavnici papirja in v sklopu industrijske produkcije.
Letos je skupaj z Andrejem Koruzo soustanovila društvo za razvoj trajnostnega oblikovanja Trajna. Koruza je vizualni umetnik in obrtnik. Obiskoval je šolo mozaika Scuola Mosaicisti Del Friuli in nato po raznovrstnih sodelovanjih ter projektih v polju mozaika svoje zanimanje usmeril v raziskovanje njegovih temeljnih elementov. Posveča se različnim pristopom k ustvarjanju mozaikov, ki jih je predstavil tudi v tujini. Izdeluje serije interaktivnih instalacij/mozaikov, ki naslavljajo odnose med sistemom, tehnologijo in družbo.
Od tekmovanja do simbioze
Simbiocen je prvi projekt društva Trajna in je potekal od konca avgusta do 1. oktobra kot del programa BIO 25. Je nomadska platforma, ki želi izzvati naše sposobnosti oblikovanja, eksperimentiranja in proizvajanja del, ki segajo onkraj antropocentrične, kapitalistične produkcije naših vsakodnevnih realnosti. Gre za raziskovanje zmožnosti za sodelovanje med različnimi živimi bitji in išče načine za oblikovanje simbiotičnih ekosistemov v kontekstih, v katerih deluje.
Platformo sta sestavljali dve aktivni enoti. Projektni prostor je bil na podstrehi muzejskega gradu Fužine; čezmerna razširjenost in neprepoznana vrednost invazivnega pajesena sta prinesli priložnost za oblikovanje lesenih čebelnjakov, ki so bili razstavljeni na zelenici muzejskega parka. Tako vzpostavljene sinergije med človeškimi in »onkrajčloveškimi« dejavniki (čebele, ljudje in invazivne rastline) so kot primer preoblikovanja tekmovalnih odnosov v simbiotične. Avtorja sta postavila začasen delovni prostor kot zavetje ter sredstvo za produkcijo in izmenjavo znanja. Prostor sta opremila z elementi, ki so izdelani iz biomase invazivnih rastlin in prikazujejo proces predelave rastlinske surovine v končne izdelke.
Po zaprtju razstave sta z dražbo oblikovanega pohištva zbirala sredstva za nadaljevanje projekta. Trenutno razvijata projekt, zbirata projektna sredstva, organizirata pogovore ter ne nazadnje skrbita za čebele, rastline in drug drugega. Čebele so zaradi intenzivnega kmetovanja na podeželju v mestih varnejše; urbano čebelarstvo igra pomembno vlogo pri ohranjanju čebelje vrste, ki varuje naše prehranske verige in vzdržuje biodiverziteto. Urbani čebelnjaki so tako kot poligon za raziskovanje, kako in s kom sodelovati, če želimo ustvarjati raznoliko mrežo življenja in izmenjave v ekosistemih prihodnosti.
