Hanna A. W. Slak je ena prvih režiserk, ki so v Sloveniji posnele igrani celovečerni film – prvenec Slepa pega je posnela leta 2002, nadaljevala s Teo (2007), letos se je v slovenske kinematografe vrnila s filmom Rudar. Leta 2010 je namreč stopila v stik z Mehmedalijo Alićem, rudarjem, ki jo je navdihnil za film. Alić je vodil raziskovanje Hude jame, skupaj z Boštjanom Videmškom pa sta mu v redaktorski vlogi pomagala pri izdaji avtobiografske knjige z naslovom Nihče. V njej Alić piše o izgubi bližnjih v pokolu v Srebrenici, selitvi v Slovenijo, od koder so v Bosni pod pretvezo boljše prihodnosti novačili najstnike za težaška dela, in končno o svojem odkritju množičnega grobišča v rudniku pri Laškem.
Hanna A. W. Slak: Veliko stvari sem poenostavila, predrugačila; vendar sem pri tem ves čas poskušala ostati zvesta notranji resnici te zgodbe in teh ljudi. (Foto: Matjaž Rušt)
Od vašega zadnjega igranega celovečernega filma je minilo deset let. Kaj se je v tem času dogajalo, so vas ustavile slabe finančne razmere, neuspeh na razpisu ...
Ne le včasih, že skoraj praviloma je tako, da lahko umetnost doseže najboljše trenutke, kadar se norčuje iz same sebe ali se celo zanikuje. Kar lahko...
Film Hanne W. Slak, ki je na Festivalu slovenskega filma dobil vesno za najboljšo režijo in za najboljšo moško glavno vlogo, bo slovenski kandidat za...