Pred časom, ob koncu letošnjega poletja, smo se lep čas »družili« s testnim vozilom kia rio. Malček nam je, kar smo vmes na teh straneh že zapisali, resnično zlezel pod kožo. A da nam bo tako zelo, kot opiše naslednji dogodek, si vendarle nismo mislili. Vmes je namreč preteklo nekaj tednov in pred dnevi smo v Berlinu sedli za volan najnovejšega člana Kiine družine, malega športnega terenca po imenu stonic. Kaj je bilo krivo, je težko pojasniti, morda utrujenost po vstajanju sredi noči, vožnji na letališče v Zagreb in dolgem popotovanju z vmesnim postankom na Dunaju, morda kaj drugega, a ko smo se v avto prvič usedli, se nam je zazdelo, da nas je časovna luknja posrkala nazaj v poletje in da spet sedimo za volanom ria, s katerim se bomo zdaj zdaj zapeljali na bližnjo plažo. Tudi nekaj hitrih pomežikov in mencanje oči ni takoj pomagalo, nato pa se je misel, ki smo jo nekje prebrali, vendarle počasi usedla v možgane – misel, ki pravi, da je stonic v notranjosti precej natančna kopija ria…
To seveda ni nič nenavadnega. Avtomobilov istih znamk, ki so si med seboj podobni, skorajda enaki, je namreč ogromno. Ob tem sta rio in stonic povezana še bolj, saj je slednji narejen na osnovi prvega. Tako ne čudi, da se podobnost, sicer manjša kot v notranjosti, nadaljuje pri zunanji obliki. A ker je stonic najnovejši predstavnik zdaj že enega najbolj množičnih razredov malih športnih terencev, je temu primerno večji, recimo temu »napihnjen«. Stonic deluje kot »nabildani« rio, ki je na hitro pridobil obilo mišične mase, Američani bi bržčas uporabili besedno zvezo »rio na steroidih«. Od svojega brata je daljši in višji za po sedem centimetrov (skupna dolžina 4,14 metra in višina 1,52 metra), širši pa za tri (1,76 metra) in ima za dobre 4 centimetre višjo oddaljenost od tal (18,3 centimetra), medtem ko je medosna razdalja seveda enaka (2,58 metra). Pa naj bo pri tem dovolj primerjav z riom, saj je stonic vendarle zgodba zase in avtomobil, ki naj bi postal celo najbolj zaželen Kiin na evropskih tleh. Pa se bo kot tak lahko spopadel tudi s številnimi močnimi obstoječimi in v kratkem na ceste prihajajočimi tekmeci v razredu? Glede na prve izkušnje bi rekli, da zagotovo, saj ima v tej igri v rokah precej močne karte.
Pri stonicu se hitro opazi, da se v nasprotju z nekaterimi tekmeci pelje manj športnoterensko, v smislu, da je vse skupaj naravnano bolj dinamično, čvrsteje. Položaj za volanom je sicer malce višji, saj to kupci takšnih vozil izpostavljajo kot eno glavnih prednosti, a vseeno se, če ga že spet moramo omeniti, stonic ne pelje tako zelo drugače od ria. To je seveda lahko razumljeno samo pozitivno, saj so ravno vozne lastnosti na splošno ena največjih hib tega segmenta, ki pa jih očitno mnogi ob toliko opevanem višjem sedenju in lažjem vstopanju ter izstopanju, pa seveda atraktivnejšem videzu, kar zanemarijo. Omenjene mere mu ob tem zagotavljajo precejšnjo mero okretnosti v mestu, o čemer smo se prepričali v nekajurnih vožnjah po ulicah nemške metropole. Ko smo že pri merah – te seveda po drugi strani same po sebi še ne zagotavljajo prostorne kabine, a pri stonicu se zanjo ne gre bati. Dokaz? Ravno omenjena vožnja po Berlinu, med katero smo v njem ne le brez težav, temveč precej udobno »sobivali« štirje moški potniki nadpovprečnih telesnih mer, tudi »dvometraš« in dva visoka po 190 centimetrov. Za nameček smo v prtljažnik, ki ima prostornino 352 litrov, zlahka zložili štiri manjše kovčke in nahrbtnik. Da, za sorazmerno majhen avto stonic ponuja resnično veliko prostora.
Česar je bilo med druženjem s stonicom manj, je vožnja po avtocestah, pa še tisto malo smo je opravili v silni gneči okolice velemesta, zato bo za konkretnejše ocene motornih zmogljivosti treba počakati na daljše testne vožnje. Pri hitrostih okoli sto kilometrov na uro pa se je tudi ob pritisku na plin stonic precej živahno odzval tako v kombinaciji z litrskim trivaljnim turbobencinarjem s 120 konji (88 kilovati) moči kot z 1,4-litrskim bencinskim motorjem s 100 KM (74 kW). Poleg njiju bo stonic na voljo še s šibkejšo 1,25-litrsko bencinsko različico s 84 KM (62 kW), medtem ko bo dizelsko stran zastopal 1,6-litrski primerek s 110 KM (81 kW). Vsi so, kot je pri tovrstnih vozilih pravilo že pri večini, na voljo zgolj z dvokolesnim pogonom, z izjemo najšibkejšega bencinarja, ki sodeluje s 5-stopenjskim, pa imajo vsi na voljo 6-stopenjski ročni menjalnik.
Še nekaj je treba omeniti pri stonicu – možnost personalizacije, ki avtu doda lepo mero igrivosti. Pri zunanjosti lahko barve strehe in preostale karoserije postrežejo z več kot 20 različnimi kombinacijami, štirje različni barvni paketi pa so na voljo tudi za popestritev okolice voznikovega delovnega okolja. Če smo z njim začeli, še končajmo. Ta je, tako kot pri riu, urejen, pregleden in z logično postavljenimi zadevami, tudi za dotik občutljiv zaslon je boljši kot marsikje drugje, ob tem pa mu prav pridejo nekateri ločeni gumbi, sploh tisti za nastavitev prezračevanja. Ti imajo namreč tudi ločen »zaslonček«, zato se ne njihove nastavitve ne »mešajo« v delovanje osrednjega zaslona. Ob tem je pohvalnih mnogo dovolj velikih odlagalnih prostorov, edino, kar zna pikolovca malenkost zmotiti, je precej veliko trde črne plastike – pa še ta je taka le na dotik in ne tudi na videz.
Stonic bo pri nas naprodaj že konec meseca, ko bodo znani tudi paketi opreme (te je lahko res veliko, tako da pogrešali ne bomo ničesar, niti samodejnega zaviranja v sili s prepoznavo pešcev ali aktivnega tempomata) in cena. Glede slednje lahko za zdaj le špekuliramo in – ob pomoči osnovne nemške (15.790 evrov) – sklenemo, da ne bi smela biti dosti višja od 15 tisočakov.
