Kakšna je prava vrednost vode in kako doseči, da vodni viri ne bodo služili izključno ljudem, saj so prav tako nujni za življenje rastlin in živali? To bosta dve izmed bistvenih vprašanj, s katerimi se bodo danes in jutri ukvarjali udeleženci Vodnih dnevov v organizaciji Slovenskega društva za zaščito voda. V ospredju bo človeška ribica, eden ključnih pokazateljev neoporečnosti podzemne vode, ki je prevladujoč vir in zaloga pitne vode v Sloveniji.
Problem je gnojevka
Temu endemitu dinarskega krasa danes ne gre dobro. Počasi, a nepovratno ga zastruplja človeško onesnaževanje podzemlja, ki se mu je po opozorilih Jamarske zveze Slovenije zdaj pridružila še glivična bolezen. Tako imenovana hitridiomikoza se z izdatno človeško pomočjo hitro širi po svetu in naj bi predstavljala največjo grožnjo za izumiranje vretenčarjev. Zaznali so jo že pri več kot 500 vrstah dvoživk in ji pripisali odgovornost za izumrtje več kot 200 vrst, ogrozi pa lahko tudi vseh 20 avtohtonih vrst dvoživk v Sloveniji, vključno s človeško ribico.
A če ta nevarnost prihaja iz sveta (domnevno iz Azije), je onesnaževanje slovenskega podzemlja s smetmi in odplakami izključno domača »zasluga«. »Problem v Sloveniji je prevelika dovoljena količina gnojevke ali digestata iz bioplinarn na zelo ranljivih območjih. Nadzor nad izpusti iz teh virov je nezadosten, pogoste so zlorabe. V Sloveniji še vedno zelo pogosto vidimo, kako gnojnica izteka iz gnojnih jam in se izteka oziroma je napeljana neposredno v vodotok,« eden od govornikov na simpoziju Boris Kolar iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano izpostavlja srčiko problema.
Desetkrat višja meja od varnih vrednosti
Dovoljena mejna vrednost nitratov v uredbi o stanju podzemnih vod je s 50 miligrami na liter vode vsaj desetkrat višja od varnih vrednosti za človeško ribico (med enim in petimi miligrami na liter). »Živali, ki preživijo vse življenje v vodi in so izpostavljene kemikalijam prek vsega telesa in v vseh razvojnih fazah, so mnogo bolj občutljive kot človek. Toda zakonodaja podzemne vode obravnava le kot vir pitne vode in ne tudi kot življenjski prostor,« Kolar pojasnjuje, od kod tolikšna razlika med dovoljeno in varno mejo za človeško ribico.
Ali in kje so priložnosti za sobivanje ljudi, rastlin in živali, bodo po besedah predsednice Slovenskega društva za zaščito voda Marjetke Levstek razmišljali tudi udeleženci Vodnih dnevov in ob tem premlevali tako vplive delovanja ljudi na občutljiv svet podzemlja kot načine učinkovitega komunalnega delovanja, ki med drugim prek kanalizacijskih omrežij in čistilnih naprav te človeške vplive zmanjšujejo.
