Kritika filma Kvadrat: umetniška in človeška indiferentnost
Ne le včasih, že skoraj praviloma je tako, da lahko umetnost doseže najboljše trenutke, kadar se norčuje iz same sebe ali se celo zanikuje. Kar lahko poteka tudi tako, da se ena umetniška »veja« strese nad drugo. V primeru švedskega Kvadrata v režiji Rubena Östlunda bi lahko rekli, da se je film znesel nad sodobno likovno umetnostjo in še zlasti nad njeno muzejsko institucijo. Seveda to še zdaleč ni edini razlog, da je film v Cannesu osvojil zlato palmo, a bi vseeno pristavil, da bi jo Östlund lahko dobil že prej in morda še bolj upravičeno za Višjo silo (sicer v Cannesu prav tako nagrajeno), ki je v seciranju »šibkega člena«, torej očeta dobro situirane švedske družine na zimskih počitnicah, neizprosno sistematična in dramatično zgoščena, medtem ko je Kvadrat bolj razsrediščen, včasih razpotegnjen v sekvence s potenco samostojnega filma in posejan med več topik.
Kvadrat odpira vprašanja sodobne umetnosti, etike, rasizma… (Foto: arhiv Kinodvora)
Začne pa se z umetnostjo oziroma z ikonoklastičnim dejanjem podiranja kraljevega kipa. To dejanje v resnici ni toliko ikonoklastično, saj se film ne spravlja nad šv...