Leta 2010 je dozorela pobuda za ureditev neizkoriščenega, zagrajenega prostora (gradbene jame) v središču Ljubljane. Pobudnik projekta je bil KUD Obrat, društvo, kjer delujejo umetniki, arhitekti in kulturni delavci Stefan Doepner, Urška Jurman, Polonca Lovšin in Apolonija Šušteršič. Dolgo zaprto gradbišče ob Resljevi ulici so v sodelovanju z okoliškimi prebivalci in drugimi zainteresiranimi spremenili v skupnostni prostor, namenjen vrtovom, druženju, izobraževanju in kulturi.
Projekt za aktivnejše meščane
S projektom Onkraj gradbišča preverjajo in predstavljajo potenciale mestnih degradiranih območij in njihovega prevrednotenja z začasnimi in skupnostnimi intervencijami. Hkrati s tem projekt spodbuja urbano vrtnarjenje in aktivnejšo vlogo prebivalcev pri načrtovanju, urejanju in soupravljanju mesta. Trenutno na Onkraj gradbišča približno 100 udeležencev obdeluje okoli 40 vrtičkov in sodeluje pri raznih javnih in skupnostnih dogodkih. Pri tem si pomagajo s pravilnikom o skupni rabi in upravljanju prostora, ki ga spreminjajo iz leta v leto, glede na sprotne ugotovitve.
Lastnik zemljišča je Mestna občina Ljubljana, ki ima z uporabniki zemljišča sklenjeno pogodbo o začasni brezplačni uporabi zemljišča, ki jo podaljšujejo iz leta v leto. Onkraj gradbišča in javni program na njem so v prvih sedmih letih podprli zavod Bunker, Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, JP Vodovod-Kanalizacija in Semenarna Ljubljana. V tem času je projekt postal spodbuden primer rabe prezrtih in degradiranih mestnih površin, aktivacije okoliškega prebivalstva za skupno dobro, prizadevanj za povečanje samooskrbe v središču mesta, medgeneracijskega sodelovanja in nasploh razmisleka o potrebah vključujočega in trajnostnega mesta.
Zanimivo je tudi, da je večina vrtne opreme (razen gredic in lope) nastala leta 2011 v okviru delavnice Participativno oblikovanje z ad-hoc konstrukcijo s študenti Fakultete za arhitekturo UL, ki jo je vodil Mathias Heyden, arhitekt, mizar, aktivist, profesor in tedaj vodja ISPARA, Inštituta za participativno arhitekturo in prostorsko apropriacijo v Berlinu.
Arhitektura kot odnos
Pred kratkim so izpeljali Onkraj festival, s katerim so zaznamovali sedmo leto skupnostnega vrta Onkraj gradbišča. Pester in pomenljiv program je vključeval ulično bolšjo tržnico, Zelemenjavni piknik (ki je postal že pravo vseslovensko gibanje za izmenjavo in okušanje vrtnih presežkov), delavnico za otroke Na divje (kjer je bilo mogoče izdelati enostavno zavetje iz palic), predstavitev mestnega čebelarjenja (Društva urbani čebelar), poezijo (Miklavž Komelj: nekaj besed o Juretu Deteli), koncert pevskega zbora arhitektov Slovenije ArhiVox in vodstvo po skupnostnem vrtu Onkraj gradbišča.
A kaj ima vse to zares opraviti z arhitekturo? In kaj nam na roko zbiti vrtički sredi gradbene jame pravzaprav govorijo o arhitekturi? Ideja, ki ves čas poganja projekt Onkraj gradbišča, je, da je prostor skupno dobro in da morajo biti v procesu njegovega načrtovanja, urejanja in upravljanja poleg strokovnjakov, odločevalcev in investitorjev aktivno vključeni tudi njegovi uporabniki, meščani in meščanke, s svojo izkušenjsko védnostjo. Onkraj gradbišča s svojo skupnostno naravnanostjo izkazuje tudi kritiko do pojmovanja arhitekture kot discipline, ki je osrediščena na arhitekturo kot objekt, kot tržno dobrino. V času potrošniško usmerjene družbe projekt kaže, da je treba pojmovanje arhitekture razširiti tudi na procese in odnose, ki se oblikujejo skozi produkcijo prostora. Zato Onkraj gradbišča sega mnogo dlje od samih vrtov.
