Do predloga novega Nacionalnega programa za kulturo (NPK) 2018–2025, ki ga je ministrstvo za kulturo pred dobrim mesecem dni ponudilo v javno obravnavo, se je v sredo na javni seji opredelil tudi nacionalni svet za kulturo, ki je uvodoma menil, da osnutek zgolj pogojno ustreza »strategiji slovenske kulturne politike«, kot jo opredeljuje zakon, sicer pa so člani imeli tudi več pripomb k njegovi vsebini – predvsem naj bi bil premalo konkreten.
»Predlagamo, da ministrstvo osnutek dopolni in revidira, preden ga posreduje v državni zbor,« je v imenu sveta povzela njegova predsednica Uršula Cetinski. »Doda naj mu štiriletni akcijski načrt, v katerem bo natančneje opredelilo cilje in jih opremilo z ustreznimi finančnimi kazalniki, s katerimi bo mogoče primerno spremljati njegovo izvajanje.« Izoblikovanje splošnih smernic je sicer dobrodošlo, je menila, a brez konkretnejšega načrta ostaja preveč odprtih vprašanj. Strategija bi morala vsebovati tudi seznam prioritet pri naložbah in investicijskem vzdrževanju ter natančno opredelitev povezanih finančnih zahtev in virov. »Tak akcijski načrt naj bo sestavni del besedila, ki bo posredovano državnemu zboru v razpravo in potrditev, ministrstvo pa naj priloži tudi evalvacijo izvajanja obstoječega NPK, ki je v veljavi še do konca leta.«
Protislovja v predlogu
Dve ključni temi predloga, decentralizacija v kulturi in ustanovitev agencije za umetnost, sta premalo dodelani, je še opozorila Uršula Cetinski. Svoja stališča so dodali še drugi člani. Andrej Gaspari je pozdravil nameravano ustanovitev nacionalnega sklada za kulturno dediščino, vendar pristavil, da je način njegovega delovanja v predlogu nedefiniran, pa naj gre za vire ali delitev sredstev. Predlagana vzpostavitev koncentričnih mrež javnih zavodov po regijah je v nasprotju s siceršnjo težnjo po decentralizaciji; osnutek se tudi večkrat sklicuje na akte, ki jih sploh še ni, na primer nacionalno strategijo varstva kulturne dediščine.
Silvan Omerzu je ugotovil, da osnutek sicer pravilno zaznava težave, a ne analizira njihovih vzrokov niti ne ponuja konkretnih rešitev; navaja nesorazmerja, ki jih bo treba odpraviti, toda brez vsakih številk. Po njegovem mnenju tudi ni razvidno, kakšno vlogo naj bi – poleg razdeljevanja sredstev – imela agencija za umetnost. V trenutni obliki je to zgolj način za prelaganje odgovornosti za razvoj nevladnega sektorja.
Agenciji za umetnost je nasprotovala tudi Jadranka Plut, predsednica Asociacije, ki je predlagala izločitev tega ukrepa iz osnutka, saj njegova smiselnost ni dokazana. »Strateški dokument mora vsebovati jasno opredeljene smernice in cilje – toda še tisti, ki so v tem predlogu zapisani, so nedomišljeni, denimo delitev na avtorske in neavtorske poklice, ali pa niso utemeljeni na analizah,« je bila odločna. Jedrnat je bil tudi Uroš Lajovic, češ da je glasba kot taka v osnutku omenjena le na eni strani, pri tem pa besedilo ves čas govori o ustvarjalcih, ne pa tudi o pomembnih poustvarjalcih, kot so glasbeniki in igralci: »Na splošno se mi zdi osnutek čisto preveč nezavezujoč.«
