Povabil me je, med peščico novinarjev, decembra 1999 v Zvezdno mesto in v predstavo Gravitacija 0 Noordung. Resda je trajalo kar nekaj časa, da je ruske generale pridobil na svojo stran. Bil je vztrajen, uspelo mu je, vzeli so ga za svojega. Ti generali z visokimi čini so nas vozili po Moskvi v napol razpadlih ladah. Zvezdno mesto je večinoma delovalo kot opustošeno in zaprto letališče. »Vidiš tisti kup železja tam ob smeteh?« Ostanki plovila, v katerem je Laika potovala v vesolje. Ma ja, sem si mislila, to so zgodbe za turiste. Ne. Vsak od gledalcev je imel v Iljušinu76 svojega varuha. Izkušeni astronavti so nas držali, čuvali v kratkih breztežnostnih trenutkih. Bilo me je strah, bila sem navdušena in tistega mehkega, močnega glasu v slušalkah, ki je v pojoči ruščini odšteval sekunde do breztežnosti, ne bom nikoli pozabila. Nisem bila tako pogumna kot Marko Peljhan in Janez Pipan, ki sta se na koncu kot Supermana pognal čez notranjost Iljušina. Dokler je bil Janez Pipan ravnatelj Drame, je ta fotografija, velika fotografija, krasila njegovo pisarno. Med breztežnostjo se mi je zdelo, da so moji notranji organi hitrostno menjali lokacije v mojem telesu. Pa vendar sem bila neskončno lahka. Igralci so odigrali predstavo v celoti, z dodatnim adrenalinom, bili so natančni. Občudovanja vredni. Po pristanku smo si lahko ogledali kabino Iljušina. Veliko gumbov in napol prazna plastenka z vodo je bila eden od pripomočkov. Naša usoda je bila v rokah močnega pilota. Po vrnitvi domov smo bili deležni občudovanja in seveda kritik. Spoštovanje in občudovanje ni v slovenski naravi. Vedno je nekje neki kavelj, neka točka preloma, ki se je držijo ko pijanec plota in zagrenjenost premaga občudovanje. Naj rečejo karkoli, tam sem bila, vem, kako je bilo. Jan Fabre mi še danes zavida.
Navdušenje Dragana Živadinova je nalezljivo. Občudujem ga, njegove projekte, njegov elan, zagon. Kako se mu po vsem tem času še da? Kar se mene tiče, bi ga morali zaščiti s kakšnim dekretom. Kot kulturno dediščino. No, on je dediščina, je zelo premičen, osvaja vesolje, je sodoben in je hkrati nadčasoven. Vedno najde pot, prave ljudi. Vse, kar dela, je domišljeno in domiselno. Ve, kako, in ve, zakaj. Ni kaotik, ni suženj navdiha. Dela, snuje. Gara, a to počne z užitkom. Pravzaprav to velja za vse člane kolektiva NSK. Od leta 1984 naprej. Eden redkih, če ne edini kolektiv, ki deluje tako dolgo. NSK so umetniki v pravem pomenu besede, so odlični piarovci, so ambasadorji Slovenije. Prav nič slovenskega ni v načinu njihovega dela in predvsem obstoja. Zdi se, da vseskozi delujejo po istih principih. Pri delu, promociji, v notranji organizaciji. Niso se prepirali, če so se, tega ne vemo. Sprožali so afere, širili glas, s svojim delom jezili, drezali v obstoječe in samoumevno, promovirali Slovenijo. Oni, športniki in Avsenik. Le da nas je prodornih umetnikov vedno malo sram. Avseniki so prodali ogromno plošč, rezultati športnikov so izmerljivi. NSK-jevci prav nič slovensko ne kritizirajo, pametujejo ali sodijo sodobnike, domače ali tuje. Do vseh so prijazni, spoštljivi. Nikogar od njih še nisem slišala, da bi pametoval na račun drugih. Blagi in duhoviti so, ko bi lahko bili kritični ali najpametnejši. Kapo dol za vztrajnost in način. Za to, da nas budijo, jezijo, nam dajo misliti. Ko jim vseskozi uspeva, jih doleti očitek, da so preračunljivi. Pri nerodnosti domačih politikov, ki so prav tako preračunljivi ali pa samo nerodni, je to ok, so ponovno izvoljeni. Pri NSK je pa to narobe. Zakaj že?
Ko slovencljem zmanjka jeznih puhlic in uporov, jim pod nos vržejo »ah, saj nič originalnega ne delajo«. Ponavadi opazka prileti iz ust nekoga, ki ni prestopil domačega praga. In je, bogvedizakaj, jezen na ves svet. Retrogarda, retroavantgarda, retro princip so od samega začetka njihovo vodilo. So kdaj govorili in predvsem delali drugače? Lahko, da vam ni všeč njihov delo, spoštovanje si zaslužijo ne glede na vse. Ko sem v tujini in jim pojejo hvalnice, modrujejo o NSK, sem ponosna, da sem Slovenka. Morda so se tudi zaradi nenehne prisotnosti izven domačih meja obdržali. Morda. Toda če ne bi bili, kakršni so, jim tudi to ne bi uspelo. Vsem, ki se zgražajo nad prihajajočim nastopom Laibacha v Severni Koreji, je Jani Novak lepo povedal: »Nikoli ne podpiramo režima, kjerkoli že igramo, ne v ZDA, ne tukaj, ne kje drugod. Podpiramo pa ljudi, ki tam živijo.« Jih vi?
