Odkrita samokritika in priznanje, da si v drugem krogu nogometne lige prvakov igral proti preprosto boljšemu. Če ne točk, je Maribor iz Seville – poleg hat-tricka Wissama Ben Yedderja – odnesel spoznanje, nauk in izkušnje. Igrali so lahko le toliko, kolikor so jim pripravljeni, predani in zagrizeni Andaluzijci dovolili. Saj je še Eduardo Berizzo, trener Seville, ki je tekmo zaradi kazni gledal s tribun, rekel, da so hitro pokazali, kdo je gospodar na igrišču. O, ja. V ligi prvakov bodisi tekmuješ ali pa gledaš v hrbet uspešnejšim. In Sevilla je, trenutno, najboljša v skupini E.
Poraz, ki bo bolel le, če ne bo služil kot šola, skozi katero moraš iti, kot je rekel Mitja Viler. »To je vrhunska raven, kosali smo se, kolikor smo se lahko. Lahko bi se tudi bolje. Morda smo bili nekoliko zadržani in preveč spoštljivi, potrebovali bi večjo čvrstost. To je izkušnja za vso ekipo,« je povedal Jasmin Handanović, poleg prečke najbolj zaslužen, da je Maribor zadržal Sevillo pri treh zadetkih.
Kar je svojevrsten napredek. Ni se izrazito ponovilo gostovanje pri Chelseaju (2014, 6:0) ali pri Laziu (1999, 4:0). Ampak Darko Milanič je bil vseeno tudi kritičen, ker je očitno verjel, da bi, če bi se držali navodil o sodelovanju in medsebojni pomoči, vijoličasti morda vseeno lahko zdržali dlje. Za še kakšen žvižg domače publike. »V nepravem trenutku smo prejeli zadetek, ko smo po nekaj minutah dobili občutek, da lahko igramo. Tega je bilo premalo, vso tekmo smo imeli občutek, da bi lahko katero od akcij bolj tekoče izpeljali in da bi lahko bili bolj nevarni.«
Milanič je grajal predvsem levi del svojega moštva, od koder se je začela akcija za prvi zadetek, ko je Yoaquin Correa prislalomiral do asistence za Ben Yeddera. Komunikacija, pomoč, sodelovanje so odpovedali ob silovitih naletih Seville in žogah, kot je bila tista Franca Vazqueza za 2:0. »Kakovost je bila danes tista, ki je odločila tekmo, čeprav smo pokazali veliko želje. Želeli smo odpreti sredino, vendar smo v trenutku, ko nam to ni uspelo, dobili zadetek.« Milaničev eksperiment, ko je imel na sredini ob Marwanu Kabhi in Blažu Vrhovcu še Aleksa Pihlerja, ki je skušal rešiti, a storil prekršek za enajstmetrovko, ni mogel skriti odsotnosti Marka Šulerja, naj se je Jean-Claude Billong na prvi evropski tekmi še tako trudil. »Šuler velikokrat reši položaj tudi v zadnjem trenutku, mogoče bi on to rešil, vendar je bil problem drugje.« In kaj je bilo na tekmi, na kateri je Maribor imel en (pol)strel v vrata tekmeca, dobrega? »Dobra stvar je spoznanje, da na takem nivoju ne moreš biti to, kar si, če ne delaš tistega, kar bi moral, pa četudi ti to ne ustreza.«
Maribor je v redkih prebliskih, ko je imel žogo na polovici tekmeca, trpko ugotovil, kako odvisen je od svojih bočnih igralcev. Martin Milec je sam priznal, da to ni slovenska liga, v kateri bi lahko z Vilerjem napadala v navalih. »Vedeli smo, da bodo najbolj nevarni po krilnih položajih. Z Vilerjem sva imela veliko dela. Niso kar tako visoko tudi v španski ligi. Vseeno mislim, da smo začeli dobro in igrali dobro do zadetka, ki nas je presekal. Vsi smo se iz te tekme nekaj naučili, smo pa takoj po tekmi soigralci s strokovnim štabom staknili glave in se strinjali, da nas ta poraz ne sme potreti.«
Še več, če je Viler poudaril, da iz poraza ne gre delati drame, je Milec povedal, da v Mariboru nikomur ni lahko in da so v Ljudskem vrtu padale že velike ekipe. Bržkone je imel v mislih Liverpool, ki prihaja 17. oktobra. Takrat bo Maribor lahko dokončno spoznal, koliko sploh lahko tekmuje.
