Drevo kutine velja za najlepše sadno drevo, ki pa je pri nas na žalost razmeroma redko. Trdih rumenih plodov resda ni mogoče jesti surovih, zato jih številni uporabljajo le kot okras, nekoč pa so z njimi pogosto odišavljali omare in druge prostore, saj zrele kutine prav omamno dišijo. Aroma kutine namreč spominja na ananas, limono, jabolko in podobne prijetne okuse, zato je bil sadež nekoč zelo priljubljen za pripravo kompotov, pit, želejev, marmelad ali »kutinovega sira«. V teh dneh so sadeži ponekod že zreli in padajo z dreves, čeprav se po ljudski modrosti to zgodi ob prvi slani – podobno kot pri kostanju. Zato niso redki recepti, ki vključujejo oboje, tudi v obliki martinovih dobrot, do katerih nas resnici na ljubo loči le še dober mesec. Mične kutine, ki divje uspevajo ponekod na Bližnjem vzhodu in v osrednji Aziji, imajo obliko čokate, nekoliko rebraste hruške, ki se kljub svoji zlati barvi nikdar in nikoli ne omehča, pa če se okoli nje še tako trudimo. Raje prej od starosti propade. Edina rešitev je torej, da jo razkosamo in skuhamo.