Od nekdaj je veljalo, da paša domačih živali ni enostavna, stresna je ravno zaradi nevarnosti napada divjih živali na trop ovac ali tudi čredo živine. Travniki, okrašeni z belimi kepicami ovac ali živine, ki mirno muli travo, niso tako romantični, kot se zdi na prvi pogled. Moderno kmetijstvo in živinoreja sta urejena na drugačnih temeljih, vse mora biti v skladu z ekonomijo finančno kolikor toliko vzdržno. Torej sledi ograditev travnika in živina je prepuščena sama sebi. Kmetijska ekonomika je zelo racionalna, omisliti si pastirja ali celo ovčarskega psa, tega verjetno stroga računica ne prenese, in stara navada, o kateri pojejo slovenske pesmi, kako pastir pase živino z ukrivljeno palico v roki, ob njem pa poskakuje ovčarski pes, ne velja več. Poznamo samo gorsko pašo, kjer so pastirji planšarji še danes aktualni.
Živina v dolini je v ogradah cele dneve sama. Slovenija je gozdnata pokrajina in travniki so navadno obkroženi z grmovjem ali so blizu gozda. Seveda so krotke živalce kot na krožniku postavljene pred tiste, ki se jim scedijo sline in jih že od daleč zavohajo. Ponos nad raznolikostjo travnikov z domačimi živalmi ter gozda z velikimi in malimi divjimi živalmi je dostikrat na preizkušnji. Seveda že iz zgodovine vemo, da so volkovi od nekdaj ogrožali zlasti drobnico in ljudje so se znašli, kakor so vedeli in znali.
Danes je drobnica ista, tudi volkovi so ostali enako poželjivi do svežega sladkega mesa. Lastniki v primeru napada volkov ali medveda po pravilu dobijo za vsako poginulo žival tudi odškodnino. Seveda to ni rešitev. Premisliti moramo, ali spadajo tudi danes k paši pastirji in ovčarski psi. Živina je bolj mirna, če sliši človeški glas. Poleg ograd, ki v resnici slabo varujejo, bodo morali kmetovalci najti neke rezerve in voljo za bolj varno pašo. Na žalost nastane vik in krik, ko se zgodi pokol živali in takoj bi morali pokončati divjega krvoločneža. Zgodi se tudi, da nevestneži ubijejo volkuljo, ki vodi krdelo, in potem je to krdelo zmedeno in še bolj krvoločno. Tako ugotavljajo strokovnjaki, ki bedijo nad staležem živali v gozdu za zagotovitev zdravja njihovih potomcev in razumnega števila glede na kompleks gozdov v državi.
Vsi ti problemi narekujejo, da se mora kmetijstvo drugače organizirati. Le tako bo med okolico in organiziranim kmetijstvom manj konfliktov. Naravo moramo spoštovati, del nje pa so tudi divje živali. Človek kot najvišje razvito in najbolj razumno bitje mora pokazati modrost in prijaznost do narave in Slovenija bo še naprej lepa, razgibana in prepoznavna po raznolikosti rastlinstva in živalstva.
Vika Lozar, Črnomelj
