Plácido Domingo 1941
José Plácido Domingo Embil se je rodil v Madridu, a se je z družino že v otroštvu preselil v Mehiko, kjer je študiral. Starša sta bila pevca zarzuele, tradicionalne španske operete, tako da je imel Domingo dobro podlago za študij petja. Kariero je začel pri šestnajstih, pri 25 letih pa je že prepeval v Metropolitanski operi v New Yorku. Glas Placida Dominga naj bi imel več kot štiri oktave, v svoji karieri pa naj bi nastopil v kar 136 opernih vlogah. Ob vseh platinastih ploščah ima v svojih vitrinah kar 14 različnih grammyjev. Za širšo publiko je Domingo postal zanimiv tudi zaradi svojih izvedb popularnejše glasbe. S tem v zvezi je treba omeniti nastopanje z Lucianom Pavarottijem in Joséjem Carrerasom. Trije tenorji so najbolj slavno nastopili leta 1990 na svetovnem nogometnem prvenstvu v Italiji in s tem odprli serijo koncertov in turnej ter poskrbeli za stotine posnemovalcev, ki so in še mešajo klasično in pop glasbo. Domingo je tudi dirigent in umetniški vodja, pri Classic FM pa pravijo, da ne samo da ima najboljši glas na svetu in da lovi neverjetne visoke note, temveč svoje operne vloge tudi izjemno doživeto odigra.
Jonas Kaufmann 1969
Visoko so FM-ovci postavili tudi nemškega tenorista, ki po njihovem mnenju združuje konservativnejše in moderne oboževalce opere. Glasbenik iz Münchna nima nobenih glasbenikov v družini, pa tudi klavir je začel igrati šele pri osmih letih. Pel je v mladinskih zborih, leta 1989 je začel študirati petje, po nastopih v devetdesetih ga je v roke vzel ameriški baritonist Michael Rhodes in začela sta na novo. In uspelo jima je. Kaufmann je izjemen v operah Carmen, Tosca in Don Carlos, hkrati pa briljira po svetu s tenorskim vlogami v Wagnerjevih delih.
Luciano Pavarotti 1935–2007
V kategoriji najpopularnejših tenoristov je verjetno najvišje italijanski pevec iz Modene. Rodil se je v revni družini, a njegov oče je bil amaterski tenorist. Pavarotti je želel biti nogometni vratar, vendar je zmagala ljubezen do petja in klasičnih italijanskih pevcev, predvsem do Maria Lanze. Prvi nastop je imel leta 1961 v operi v Reggio Emilii, leta 1963 v Beogradu in Londonu, leta 1965 prvič v Scali in leta 1968 v Metropolitanski operi. Bil je član Treh tenorjev, najbolj pa je prepričal, pravijo, v Verdijevih in Puccinijevih operah.
Enrico Caruso 1873–1921
Legendarni neapeljski pevec naj bi posnel okoli 500 različnih plošč, zamenjal skoraj toliko žensk in zapel v vseh največjih svetovnih opernih hišah. Njegovi najslavnejši vlogi sta tista v operi Glumači in vloga v Aidi, čeprav je prijateljeval s skladateljema Paolom Tostijem in Giacomom Puccinijem (Puccini je trdil, da ga je k njemu poslal sam bog), ki sta pisala tako rekoč zanj. Njegov žametni, skoraj baritonski tenor je zapel skoraj 70 različnih vlog, bil je zvezdnik že kot najstnik, od leta 1904 pa je pel v Metropolitanski operi.
Beniamino Gigli 1890–1957
Gigli, rojen v Recanatiju v italijanski pokrajini Marke, velja za naslednika Enrica Carusa (čeprav je Carusov vokal močnejši in bolj heroičen) in za največjega pevca prve polovice prejšnjega stoletja. Njegove najmočnejše vloge so bile tiste v Donizettijevih, Puccinijevih in Giordanovih operah. Bil je pravoveren katolik, pel je sakralno glasbo, čeprav po drugi strani ni povsem jasno, koliko otrok je imel in kdo vse so bile partnerice. V času fašizma je rad zapel Giovinezzo, himno fašistične partije.
Rolando Villazón 1972
Mehiški pevec se je rodil v širšem Mexico Cityju in svoj neverjetni tenor je odkril tako, da ga je, ko je pel pod tušem, slišal sosedov prijatelj, baritonist Arturo Nieto, in ga poslal v glasbene šole. Leta 1999 je na tekmovanju za nadarjene pevce Operalia dosegel drugo mesto. Istega leta je začel nastopati po vseh pomembnejših opernih hišah. Pri Classic FM pravijo, da je enako dober igralec kot pevec. V zadnjih letih je imel nekaj zdravstvenih težav z glasilkami, a je vseeno eden najbolj prepoznavnih tenorjev sodobnega časa.
Jussi Björling 1911–1960
Johan Jonatan Björling je bil švedski tenor, eden vodilnih opernih pevcev 20. stoletja, ki je največji del kariere prepeval v Metropolitanski operi v New Yorku, nekaj časa pa tudi v Londonu in v milanski Scali. Njegov prvi učitelj je bil oče, imel pa je tudi dva brata, ki sta bila prav tako pevca. Prvi pravi nastop je imel leta 1930 v stockholmski operi, potem pa je počasi napadel evropske operne odre. Leta 1937 je že prvič zapel v Carnegie Hall in leto kasneje nastopil kot Rodolfo v La bohème v Metropolitanski operi.
Alfredo Kraus 1927–1999
Španski tenorist avstrijskih korenin s Kanarskih otokov je natančno izbiral svoje vloge. Njegov izbor je vezan na 43 vlog. Največ je pel v Verdijevih operah, kritika pa ga ceni zaradi njegove interpretacija arije Pourquoi me réveiller? iz Massenetove opere Werther. Alfredo Kraus Trujillo je pevsko tehniko izpopolnjeval v Milanu pri Mercedes Llopart in nastopal v vseh operah sveta, najraje v tistih s španskim pridihom: Teatro Colón v Buenos Airesu, Teatro Municipal v Caracasu, Teatro Municipal v Santiagu in Liceu v Barceloni.
Tito Schipa 1888–1965
Raffaele Attilio Amedeo Schipa, italijanski tenorist albanskih korenin, se je rodil v kraju Lecce, študiral pa je v Milanu in debitiral na odru leta 1910. Kasneje je pel v Argentini in leta 1919 podpisal pogodbo z opero v Chicagu, kjer je ostal do leta 1932, ko je začel peti v Metropolitanski operi v New Yorku. Jasno, nastopal je v Milanu in v Rimu, omislil pa si je tudi nastope v Sovjetski zvezi. Pevec z nežnim tenorjem se je upokojil leta 1958 in postal učitelj petja. Ob najpomembnejših delih operne scene je rad prepeval tudi španske in napolitanske šlagerje.
Juan Diego Flórez 1973
Perujski pevec, ki velja za enega najboljših interpretov belcanto oper, se je rodil očetu pevcu in kitaristu tradicionalne perujske muzike ter materi lastnici lokala z živo glasbo in občasni pevki. Pri sedemnajstih se je začel učiti petja v konservatoriju v Limi. Kasneje je študiral v ZDA in pri 23 letih je debitiral v Scali, leto kasneje pa v Londonu. Mnogi menijo, da je svoj vrh dosegel leta 2008, ko je v Scali zapel arijo Ah! mes amis, quel jour de fête! v Donizettijevi operi Hči polka in s svojim visokim C-jem pripeljal publiko do nirvane.
