Samo Šalamon, podobno kot tudi Robert Jukič, pripada srednji generaciji domačih jazz izvajalcev, ki so se večinoma uveljavili v tujini in se na domače odre vračajo z različnimi priznanji in mednarodnimi zasedbami. Šalamon je v svojih snovanjih vse bolj zavezan tudi skladateljski vlogi, zaradi česar je bil njegov napovedani nastop na solo električni kitari zagotovo izziv. Lotil se ga je suvereno, na posluh tudi nekoliko premišljeno, saj je odigral serijo različnih, predvsem zvočno izrazitih pristopov k igri. Tako je od tihega tipanja na koncu prešel v zančenje in glasne efektirane tone, ki so močno zarezali v prostor. Szilard Mezei, vojvodinski Madžar, primarno violist, je v tem pogledu izkušenejši, četudi smo ga – podobno kot Šalamona – bolj vajeni kot komponista improvizatorja in vodjo večjih zasedb. Njegova odlika je predvsem v rabi lokalnega ljudskega izročila znotraj jazzovske improvizacije, kar pa je bilo manj izrazito v solističnem nastopu. Z intenzivnim, a ravno tako zvočno pretanjenim ubiranjem strun se ni toliko zadrževal v prepoznavnih melodičnih motivih, zato pa je odigral barvit solo z razponom od tihega božanja do odločnejših udarcev, ki so v nasprotju s Šalamonom zveneli precej bolj spontano in intuitivno. Oba glasbenika pa sta tokrat kot duet v živo nastopila prvič. Zato je bil njun skupni nastop svež in dovolj spontan, a je že po nekaj obetavnih minutah zazvenel nekoliko v prazno.
Intimno ozračje je le delno prelomil projekt Dreja Hočevarja Coding of Evidentiality, ki je pravzaprav ime za vsakič drugo glasbo in tudi precej spreminjajočo se zasedbo, ki jo je tokrat sestavljalo kar sedem glasbenikov, ob pihalski in basovski sekciji še s pianinom in obdelovalcem zvoka. Septetu je vse skupaj nekako uspelo odigrati skoraj brez izstopanja individualnih glasov, kar je dalo celoti dokaj nenavadno zvočno podobo. Znotraj izredno komunikativne kolektivne igre je zvočnost razgibal nastanek manjših kombinacij, med katerimi je vsaj v prvem delu močno izstopala vloga Mauricia Valdesa, ki je z računalnikom manipuliral z zvokom preostalega ansambla in vanj nevsiljivo, a vendar opazno posegal.
Forma duetov je dobila več prostora naslednji večer, ki sta ga odprla Robert Jukič na kontrabasu in trobentač Daniel Noesig, ki sicer skupaj igrata v nekaterih večjih zasedbah. Morda je tudi to pripomoglo k skladni in dobro izpeljani igri, ki je ubrala zanesljivejšo pot izvedbe delno začrtane improvizacije. Hrbtenica nastopa je bila morda bolj klasična porazdelitev vlog, pri čemer se je Jukič predvsem zunaj svojih solov odmaknil od pretežno ritmičnega »hodečega« basa, okoli katerega je Noesig ravno tako vztrajno sproti razgrajeval različne harmonske okvire. Verjetno je tudi odsotnost bobnarja oba glasbenika silila, da sta igro gradila okoli neprestane komunikacije. Ležerneje sta sklepni nastop izpeljala Gašper Bertoncelj na bobnih in Renato Chicco na električnih orglah. Odigrala sta med občinstvom še najbolje sprejet koncert, ki pa je bil dostopnejši tudi po zaslugi sicer ne preveč razvpitih svingajočih standardov.
