V prvi vrsti in najprej pa je treba razčistiti pojem, kaj komunizem je. O tem prav akademiki niso rekli besede, ki izziva prav njih, da sprožijo čiščenje umetno ustvarjenega nesporazuma. Le Cerkev in desna civilna družba govorita brez prenehanj, kaj vse je počel in kako zločinski je bil. Ker je to nasilje nad resnico imelo prosto pot med ljudmi in je tako postalo »javno dobro«, je brez ugovora zgradilo ta velespomenik žrtvam fašizma, nacizma in komunizma.
Če gremo po vrsti: fašizem (s simbolom snopa s sekiro) je povzdigoval italijanski narod nad posameznike, zatiral drugače misleče z nasiljem, bil je vzorni primer fašistoidnega nacionalizma. (Zato se danes vsak intelektualec boji poimenovati za nacionalista, kar je verodostojen sinonim za domoljubje. Pisatelj Pahor se je hudo razburil in protestiral, ker so ga nekateri poimenovali s tem imenom.) Nacizem je po metodah in ciljih enak fašizmu, z dodatkom antisemitizma. Ta dva sistema sta dvojčka. Komunizem pa je povsem na drugi strani: je delovanje, zasnovano na ideji enakopravne neizkoriščevalske družbe, temelječe na človekovem dostojanstvu.
Zato fašizem in nacizem v nobenem primeru nista primerljiva z NOB. Primerjava ni samo zgrešena, ampak tudi zlobna. NOB je delovala skladno s cilji zavezniških sil v premagovanju sovražnika. NOB je, seveda, organizirala komunistična partija, ki je bila edina politična sila v takratni Jugoslaviji in ki je bila voljna in sposobna ta boj voditi. To dejstvo je bilo sicer trn v peti tako zahodnim težnjam, ki so se trudile, kolikor je bilo mogoče, zadržati in zaščititi predvojne družbene sisteme, kot tudi slovenski politični desnici, ki je takoj podala roko okupatorju, v pričakovanju, da jo bo po takrat zanesljivi zmagi nagradil z oblastniškimi insignijami.
Vojna sreča se je obrnila drugače od pričakovanja agresorja in njihovih privržencev. S tem so se poražencem prizadejale rane, ki se še danes ne morejo zaceliti. Tudi zdravljenje v nekaterih južnoameriških desničarskih režimih jih ni pozdravilo.
Pri nas, v Sloveniji in Jugoslaviji, so po vojni razsajale bolezni, ki jih je za seboj pustila vojna. Te bolezni so takrat porajale upanje na zlom »komunizma« in obnovitev kraljevine. V tej smeri je šlo na začetku tudi upanje in delovanje zahoda, vendar je šla Jugoslavija dalje svojo pot, ki se je sicer končala z dramatično vojno in zatem, na srečo, z vstopom v demokracijo. Ta pa je, žal, sprostila mnoge zatajene strasti, ki se še niso pomirile.
Kakor koli že, jugoslovanski socializem (nikakor ne komunizem, kot ga desnica z vsemi močmi uriva v zgodovino) je prinesel veliko pozitivnih sprememb, predvsem v primerjavi s prejšnjo kraljevino. Od teh so se nekatere za vedno obdržale in se tudi v novem demokratičnem sistemu nadalje razvijale.
Omenjeni spomenik žrtvam pa želi predvsem te elemente izničiti in spet uveljaviti svoje principe, hranjene v svojih domačih zakladnicah.
Frane Goljevšček, Izola
