Vsi hrvaški akterji so enotni pri zavračanju arbitražne razsodbe zaradi afere Drenik-Sekolec in pri zavzemanju za nadaljevanje pogovorov s Slovenijo, vendar se razhajajo pri vprašanju, kako potem urediti mejo s prvo zahodno sosedo. Premier Andrej Plenković še skriva karte, s katerimi namerava igrati med načrtovanim obiskom slovenskega kolega Mira Cerarja. Predsednica države Kolinda Grabar - Kitarović kot soustvarjalka hrvaške zunanje politike predlaga splošno rešitev spora v okviru mednarodnega prava, ne razkriva pa podrobnosti pogovorov, ki jih je imela s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem na Malti. Medtem se v hrvaški javnosti pojavljajo različni scenariji reševanja spora, ki večinoma izhajajo iz odločitve hrvaškega sabora, s katero se je Hrvaška poslovila od arbitraže. Kljub temu pa vrat arbitražne sodbe niso trdno zaklenili, ker prevladujejo ocene, da je bila bolj ugodna za Hrvaško kot za Slovenijo in je lahko temelj za končni dogovor.
Hrvate boli meja v zalivu
Neuradno naj bi se premier Plenković nagibal k olepšanju arbitražne sodbe pred hrvaško javnostjo z dogovorom o čezmejnem ribolovu slovenskih in hrvaških ribičev v Piranskem zalivu, za katerega niso povsem gluhi niti v Ljubljani, če bo meja začrtana, kot so odločili arbitri. Za novo embalažo arbitražne sodbe pa ni dobil pričakovane brezpogojne podpore na nedavnem srečanju s šefi parlamentarne opozicije, pa tudi jastrebi v HDZ se za zdaj ne morejo pomiriti z možnostjo, da se bo Hrvaška morala odpovedati polovici »svoje polovice« Piranskega zaliva. Ne nazadnje bo to prav tako rdeča cunja za BiH, Črno goro in Srbijo, ki tudi že desetletja poskušajo urediti mejo s Hrvaško.
Od kondominija do celotnega paketa
Eden od mogočih kozmetičnih scenarijev Zagreba se navezuje na možnost popolnoma novega dvostranskega sporazuma, ki ne bo zgolj modifikacija arbitražne sodbe. Znova se omenja tudi kondominij v spornem delu morja, kar je bil hrvaški predlog že večkrat od leta 1993, a ga je Ljubljana zavračala. Skupna uprava naj bi bila sprejemljiva tudi za večino v HDZ. Mednarodni tajnik HDZ in bivši zunanji minister Miro Kovač že nekaj časa za zgled daje nemško-nizozemsko rešitev v zalivu Dollart. Kot tretji scenarij na Hrvaškem izpostavljajo poskus, da bi slovenske pogajalce dobili za mizo in jim ponudili reševanje spora o meji v paketu z vsemi preostalimi odprtimi vprašanji. Takšen scenarij podpirata tudi največji opozicijski stranki SDP in Most, medtem ko nekatere manjše opozicijske stranke ne vidijo nič slabega v tem, da je arbitražna sodba temelj za končni dogovor o meji, a ne želijo biti vladin figov list. Hkrati nekatere manjše stranke pogojujejo dogovor z odstranitvijo slovenske obmejne žice. Vzdušje med poslanci je pomembno za Plenkovića, ker bodo odločitev vlade obravnavali v saboru.
Izsiljevanja proti nedoslednosti
Vsi trije predlogi, ki jih je najpogosteje slišati na Hrvaškem, se kažejo kot račun brez krčmarja, ker Slovenija za zdaj trdno vztraja pri uveljavitvi arbitražne sodbe kot edini možni temi pogovorov. Na Gregorčičevi so pokazali razumevanje samo za pravice ribičev. Če bi se videli kakšni premiki v okopih, bi že imeli datum obiska premierja Cerarja v Zagrebu. Volja za srečanje, na katerem bi poskusili urediti dolgoletni spor, sicer očitno obstaja, končna rešitev se morda celo ne zdi več tako nedosegljiva, ker je arbitražno sodišče pomirilo maksimalistične ozemeljske apetite obeh držav. Le da je dogovor o meji znova ne samo prvorazredno merilo patriotizma, temveč tudi jedro spopada med slovensko politiko izsiljevanja in hrvaško politiko nedoslednosti.
