Čeprav v ponedeljek v glavnem mestu ni bilo nobene pomembnejše športne tekme, je bilo ves dan in predvsem proti večeru mogoče videti in slišati ljudi, ki so se, oblečeni v navijaške majice in z zeleno-belimi šali okoli vratu, pogovarjali o košarki. Starejši gospe sta modrovali, da so sodniki Sloveniji tisto, kar so ji vzeli proti Latviji, vrnili proti Srbiji. Mladenke in mladeniči so z občudovanjem govorili o Goranu Dragiću in Luki Dončiću in se spraševali, ali jih bo kamera posnela, ko bodo svoje junake pozdravili na Kongresnem trgu, kamor so prišli ljudje z vseh koncev Slovenije. Nekateri so prešerno vriskali na avtobusu, drugi hupali za volanom avtomobila in mahali z zastavami skozi okno, tretji so se na prizorišče velikega slavja, enega največjih, kar jih pomni športna Slovenija, podali peš in seveda s pesmijo na ustnicah.
Bolj se je dan bližal večeru in bolj gosto so kaplje padale z neba, več ljudi in hrupa je bilo v središču mesta. Kot bi vsi ti navijači poslušali Sašo Dončića, ki jih je s hudomušnimi komentarji pozival, naj pridejo pozdravit evropske prvake ne glede na vreme ali druge izredne okoliščine.
Dončiću so zavrteli risanko
Avtobus je dvanajst zlatih fantov po Vegovi ulici, polni navijačev, pripeljal do prizorišča slavja. Medtem ko se je v ozadju, nekje blizu Slovenske ceste, ki je bila prav tako polna navijačev, širil zelen in rdeč dim, je prvi po koridorju proti odru zakorakal selektor Igor Kokoškov, za njim strokovno vodstvo, nato igralci. Pokal je prinesel kapetan Goran Dragić. Medtem ko je skupina Kingston prepevala, da je Slovenija prvak Evrope, ga je prinesel na oder. Tam je sledil prvi vrhunec, ko je povezovalec prireditve Dani Bavec v ospredje poklical Anthonyja Randolpha. »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« je zavpil novopečeni Tonček in premočene ljudi – nekateri so splezali na drevesa – še za korak približal ekstazi. Po nekaterih ocenah se je zbralo okrog 20.000 navijačev, zasedli so tudi dobršen del parka Zvezda. Navdušenje je pojenjalo le za nekaj sekund – ko so izžvižgali ministrico za izobraževanje, znanost in šport Majo Makovec Brenčič.
Ozračje so ogreli še drugi reprezentanti. »To ni bila le moja življenjska predstava, ampak nas vseh,« se je Klemen Prepelič otepal pohval za izjemno igro v finalu proti Srbiji. Tudi preostali niso v ospredje postavljali sebe, ampak so poudarjali, kakšni prijatelji so postali v času priprav in evropskega prvenstva. »Postali smo bratje,« je bil vzhičen Edo Murić, Saša Zagorac pa se je poskušal spomniti, o čem je razmišljal v zadnjih sekundah tekme s Srbijo, ko je bila Slovenija le še malo oddaljena od evropskega naslova, kamera pa je ujela njegov zamišljen obraz. »Verjetno sem razmišljal, da bo počasi treba domov, kajti še dlje časa bi rad ostal s temi fanti. V dveh mesecih smo se tako močno povezali, da bo vez ostala za vse življenje.«
Ko je v ospredje prišel Luka Dončić, ovit v slovensko zastavo, se je zdelo, da je začelo grmeti. Tako močno so vpili navijači. Na velikem platnu so mu zavrteli risanko Nodi, da bi spomnili na šaljivo izjavo Gorana Dragića na to temo. Zadnja beseda je pripadla kapetanu. Ko so mu tisoči vzklikali MVP!, je z roko pokazal na soigralce, nato pa poudaril, da dvanajst zlatih bratov zdaj ne bi stalo na Olimpu, če ledine ne bi orale prejšnje generacije.
