Poistovetil se je lahko z Goranom Dragićem, ki je bil pravi vodja in kapetan ekipe. Poistovetil se je lahko z Luko Dončićem, ki ni skrival svoje otroške navihanosti in ob tem na parketu šolal vse po vrsti. Poistovetil se je lahko s Klemnom Prepeličem, ki je košarkarsko in osebnostno dozorel. Poistovetil se je lahko z Anthonyjem Randolphom, ki se je izkazal za pravo okrepitev, upravičil izredno naturalizacijo in pokazal pravi odnos do košarke. Poistovetil se je lahko z Gašperjem Vidmarjem, ki je kar prekipeval od energije, pa z Edom Murićem, Jako Blažičem in Aleksejem Nikolićem, ki so pokazali, kaj pomeni podreditev kolektivu. Poistovetili so se lahko z Vlatkom Čančarjem, ki je v popolnosti sprejel nalogo obrambnega igralca, ter z Žigo Dimcem in Sašo Zagorcem, ki nista negodovala ob omejeni minutaži, temveč bila pripravljena za minute, ko ju je selektor potreboval. In poistovetil se je lahko z Maticem Rebcem, ki je bil s klopi največji navijač soigralcev.
A tu se seznam še ne konča. Arhitekt izjemnega uspeha Igor Kokoškov je za razliko od ostalih dosedanjih selektorjev našel pravo simbiozo med razigranostjo posameznikov in odgovornostjo na parketu. Niti v enem trenutku ni poskušal omejevati košarkarske domišljije Dragića in Dončića, a ju je prepričal o sistemu, ki sta se mu v popolnosti podredila. Pod njegovim vodstvom je Slovenija igrala eno najlepših iger v zgodovini evropskih prvenstev, ki so jo strokovnjaki primerjali le s predstavami Jugoslavije iz let 1991 in 1993. Ustvaril je #mojtim, ta pa je postal #junaki!
