Po slovenski osamosvojitvi so športni zanesenjaki pozdravili vsako slovensko zmago, vsako slovensko medaljo. Leta 1992, ko so bile zimske olimpijske igre v francoskem Albertvillu in poletne olimpijske igre v španski Barceloni, je prvič nastopila samostojna Slovenija. Od leta 1920 so namreč Slovenci nastopali pod jugoslovansko zastavo, pred tem na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 pod avstrijsko. V Albertvillu našim ni uspelo dobiti nobene medalje, čeprav je bilo med 27 tekmovalci nekaj res velikih imen, recimo Jure Košir, Mitja Kunc, Franci Petek, Nataša Bokal, Špela Pretnar, Urška Hrovat… Za nekatere je bilo prezgodaj, za druge prepozno, nekaj jih preprosto ni imelo svojega dneva ali sreče. Nekaj mesecev kasneje je v glavnem katalonskem mestu medaljo naskakovalo 35 Slovencev in šestim je uspelo. In potem smo šteli naprej. Pri ekipnih športih ima Slovenija od tistih časov do danes pri rokometu dve medalji z velikih tekmovanj (bronasto s svetovnega in srebrno z evropskega prvenstva), pri odbojki eno, srebrno z evropskega prvenstva. Pri hokeju na ledu smo zadovoljni, če na svetovnih prvenstvih nastopamo v skupini A, pri nogometu, kjer je konkurenca najmočnejša, smo šteli uvrstitve na svetovna in evropska prvenstva.
Nič drugače ni bilo pri košarki. Za Slovenijo je bila do včeraj najboljša uvrstitev četrto mesto na Eurobasketu leta 2009 na Poljskem, celo na evropskem prvenstvu v Sloveniji leta 2013 so naši košarkarji dosegli (samo) peto mesto. Zmaga proti Srbiji torej ne pomeni samo zlate medalje in hkrati najpomembnejše slovenske športne uvrstitve po osamosvojitvi, ampak ima tudi simbolni pomen, za vse generacije naših športnikov, ne samo za košarkarje, ki so se od devetdesetih let trudili osvojiti najvišja mesta. Da o generacijah navijačev niti ne govorimo. Že število tistih, ki so na različne načine potovali v Turčijo, meji na neverjetno. Tistih, ki mislijo, da gre za daleč največji uspeh slovenskega športa, pa je še nekajkrat več.
