»Tudi nebo ve, kdaj se mora zjokat,« mi je nekdo prišepnil, ko se je nad portoroškim Avditorijem ulilo prav v trenutku, ko se je začela otvoritvena ceremonija letošnjega, tj. 20. festivala slovenskega filma (FSF). A je nebo s tem svojim nalivom tudi brž prenehalo, ko je od predsednika vlade Mira Cerarja slišalo, da se slovenskemu filmu obetajo boljši časi. Letošnji dobitnik nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo, producent Franci Zajc, je bil sicer bolj skeptičen in je navedel nekaj številk, finančnih seveda, ki bi tem »boljšim časom« dale neko realistično podlago. Toda nekdo, ki ne ve ničesar o »materialni bedi« slovenskega filma, bi si mislil, da slovenskemu filmu ne more iti bolje, kot mu gre, saj je na letošnjem festivalu toliko njegovih »primerkov« v vseh dolžinah in zvrsteh kot še nikoli doslej.
Cena podjetniškega duha
Kdor na televiziji ne prenese oglaševanja, temu bi moral biti film Marka NaberšnikaSlovenija, Avstralija in jutri ves svet, s katerim se je začel 20. FSF, vsaj načelno všeč, čeprav ne govori ravno o TV-oglaševanju, marveč o neki sorodni dejavnosti. Če bi v zvezi z oglaševanjem lahko razpravljali o tem, kako »roka trga« ni toliko nevidna, kot je vsiljiva, pa naj se dela še tako privlačno, zabavno in zapeljivo, bi vseeno morali priznati, da je ta oglaševalska vsiljivost le tolikšna, kolikor jo sami dopustimo (navsezadnje jo lahko vselej ukinemo s tipko na daljincu). Marko Naberšnik pa kot scenarist in režiser pripelje v hišo neke mariborske družine konkretnega oglaševalca, ki je obenem utelešenje nekega neoliberalističnega ideologema o brezobzirni uspešnosti, to pa že lahko zadostuje za kakšno »točko preobrata«, če takšen tip poskuša »transformirati« tako skromno in solidno delavsko družino, kakor je naslikana po vseh kriterijih slovenskega socialnega verizma.
Boris je strojni mehanik v neki manjši tovarni, njegova žena Vesna je brezposelna, hčerka mora biti v prav tistih najstniških letih, ko s starši ne zdrži niti pri kosilu, sinko pa še uboga mamo in atija. Soseda pride povedat, da bi njen sin Igor očetu, upokojencu, obsedenemu s tekom (igra ga Vlado Novak), neko super fitnes napravo lahko prodal po znižani ceni, če bi prej Borisu in Vesni lahko demonstriral najnovejši sesalnik.
Toda ta Igor (Aljoša Ternovšek) ne oglašuje in ne prodaja samo gospodinjskih aparatov, marveč je prav tako, če ne predvsem oglaševalec podjetniškega duha, za katerega novači tiste, ki so brez njega. Ali še raje tiste, ki so brez službe, kot je Vesna (Minca Lorenci). Ta se skupaj z možem udeleži seminarja, kjer morajo vsi udeleženci kupiti knjigo slovenskega solastnika slovensko-avstralskega podjetja kozmičnega imena, ki je priporočena kot biblija poslovnega uspeha, nato pa še poslušati motivacijske pridige o tem, kako lahko še sami postanejo uspešni. Na primer tako, da začnejo čim prej hoditi po hišah in ljudem vsiljevati te »fantastične« aparate, ki jih prodaja firma Cosmica. Toda Vesna ne ugrizne v vabo, morda zato, ker je že bila prodajalka, zato pa njen mož Boris (Jure Ivanušič), morda zato, ker je zaskrbljen zaradi napovedanega odpuščanja v njegovi tovarni. A ta prodaja mu ne prinese prav veliko, z okoli 100 evri na mesec pač še ni na poti do uspeha, zato pa mu stoji ob strani Igor kot »mentor«, ki mu kot kakšen zlobni duh prišepetava, kakšne mentalne in moralne spremembe so potrebne, če naj se človek poda na pot uspeha.
Nadaljevanje je povsem predvidljivo, ubogi Boris se pusti zapeljati »zlobnemu duhu kapitalizma« in je že tako na robu moralnega propada, da ga lahko reši samo film, ki še verjame v srečen konec. »Mentor« Igor je sicer negativen lik, vendar ne tako zelo, da bi tudi na ta Naberšnikov film lahko aplicirali hitchcockovsko »pravilo«: če se ti posreči negativni lik, bo tudi film v redu. Toda Slovenija, Avstralija in jutri ves svet ima tudi »impresionistični« problem, če naj tako imenujemo ne toliko njegovo dolžino, kot predvsem počasen, že skoraj razvlečen ritem, v katerem razvija svojo sicer realistično, a tudi skoraj preveč predvidljivo zgodbo.
