»Projekt Hard ni več projekt…« S tem kratkim sporočilom je Adam Ondra prejšnji ponedeljek sporočil, da je v Flatangerju na Norveškem postavil nov mejnik v težavnosti športnega plezanja. Štiriindvajsetletni plezalec iz Brna je za dokončanje smeri, ki jo je, potem ko jo je preplezal, poimenoval Silence (Tišina), potreboval več let priprav: 45-metrsko smer v granitni skali jame Hanshelleren je najprej opremil z varovali, potem pa je prihajal na Norveško in jo poskušal preplezati. Lani štirikrat, letos trikrat. Tretjega septembra jo je preplezal v celoti, v pičlih 20 minutah. »Meseci in meseci mojega življenja so se zgostili v teh kratkih, a kot v peklu intenzivnih minutah,« je povedal Ondra za CNN. »A vsaka minuta na Norveškem in vsak gib na treningih sta bila tega popolnoma vredna.«
Jama Hanshelleren je med vrhunskimi plezalci priljubljena zaradi ogromnega previsa, ki ne ponuja le peklensko zahtevnega plezanja, ampak jamči tudi, da je skala le redko mokra. Ondra pravi, da je ena izmed njegovih najljubših točk. Leta 2012 je v njej prvenstveno preplezal smer Change, takrat najtežjo smer na svetu, ocenil jo je z 9b+.
Netopirsko visenje
»Upam si reči, da je to prva smer 9c na svetu, preprosto čutim, da je veliko težja od vseh smeri 9b+, ki sem jih preplezal. Nisem stoodstotno prepričan, da je to res 9c, recimo da resnično in pošteno mislim, da je, če upoštevam vse elemente, ki sestavljajo to smer,« je povedal Ondra v intervjuju za spletni portal Planetmountain.com.
Domen Škofic, lanski zmagovalec v skupni razvrstitvi svetovnega pokala v težavnosti, je maja lani v Flatangerju preplezal Ondrovo 60 metrov dolgo smer Thor's Hammer z oceno 9a+ in jo označil za »eno najlepših in zagotovo najtežjo smer v karieri«. Z Ondro sta tudi med redkimi plezalci, ki so preplezali najtežjo smer v Sloveniji, 40-metrsko Xaxid Hostel (9a) v Mišji peči pri Ospu. »Vse težke smeri so zelo specifične, zato jih je tudi zelo težko ocenjevati,« pravi Škofic. »V Project Hard je Adam ogromno vložil, glede na to, kaj je v življenju splezal, pa je zagotovo oseba, ki lahko to najbolje presodi. Potrditev te ocene pa bo obveljala, ko bo to smer preplezal še nekdo drug. Mogoče jo bo popravil oziroma spremenil.«
Tudi v Planetmountain se strinjajo, da bo potreben čas za potrditev ali popravke ocene smeri, obenem pa poudarjajo, da je ta smer nedvomno veliko težja od vsega, kar je Ondra doslej preplezal. V smeri Silence so trije ključni balvanski problemi, ocenjeni z 8c, 8b in 7c. Pred njimi je treba splezati 20 metrov, ocenjenih z 8b, na več mestih pa mora plezalec počivati tako, da v skalo zagozdi koleno, da si lahko spočije roke (v žargonu »zahakla koleno«, po angleško »knee-bar«).
»V plezanju ne obstajajo enačbe,« pravi Škofic. »Zahtevnost smeri je lahko zelo relativna, lahko ima vmes tudi veliko premorov, v katerih je mogoče počivati. Z Adamom sva se o tej smeri pogovarjala in kolikor vem, je v njej več možnosti za počivanje, ko 'zahaklaš' koleno in spustiš roke, to pa je za plezalca v vrhunski formi velika prednost. Tisti trije detajli pa so ključni in izstopajo po svoji težavnosti.«
Počivanje in natančnost
Ondra je za PlanetMountain še povedal, da 3. septembra na začetku plezanja smeri ni pričakoval, da bi mu lahko uspelo. »Bil sem malo bolj utrujen kot pri plezanju prejšnjega dne, bila je visoka temperatura, čeprav je bilo tudi zelo suho,« je dejal. »Vedel sem, da v istem dnevu zaradi bolečih nog, predvsem mečnih mišic, ne bom mogel narediti še enega poskusa.«
Nenavadno je, da so v skrajno previsni športni smeri, v kateri je vse odvisno od dela rok, najšibkejša točka (boleče) noge. »V smeri Silence je kakšnih sedem mest, na katerih blokiraš koleno in se obesiš navzdol,« je pojasnil Ondra. »To je ključno, saj lahko tako počivaš, sprostiš vse telo, razen meč. Vendar je nekajminutno 'visenje' na kolenu zelo intenzivno, saj je obremenjena le ena mišica. Zato sem med pripravami delal posebne vaje, da sem lahko dlje zdržal v tem položaju.« Celoten trening je Ondra povsem podredil specifičnosti smeri Silence: izvajal je le po 15 gibov zapored (sledil jim je kratek počitek), na umetni steni je treniral na enakem naklonu, enake prijeme in razpoke.
»Med počitkom pred prvim ključnim problemom sem razmišljal, da moram iz 'sproščenega načina' preklopiti v 'bojni način', a v nadaljevanju do tega sploh ni bilo treba priti. Pri gibih in prijemih ter stopih za nogo mi je uspelo biti tako natančen, da sem se nekako prebil skozi. Zato se niti nisem na smrt utrudil in naenkrat sem ugotovil, da sem priplezal že tako daleč, da te priložnosti res ne bi smel izpustiti.«
»Pri oprimkih v težkih smereh je na koncu pomembno le, da pravilno izvedeš gibe,« pravi Domen Škofic. »Že milimeter pomeni velikansko razliko, treba je biti skrajno natančen. Če narediš gibe povsem pravilno, pa tudi za laika tvoje plezanje sploh ni videti težko.«
Brez zmagoslavnega krika
Kot je še povedal Ondra, je v zadnjem delu smeri postal zelo živčen. »Po tretjem ključnem problemu me je čakala velika šalica (vbočen oprimek, op. a.), potem je bilo treba narediti le še pet gibov z oceno 6c,« je dejal. »Prepričan sem bil, da bom, ko pridem do te točke, že popolnoma sproščen in da se bom lahko začel veseliti preplezane smeri. Vendar pa sem do tja prišel že zelo utrujen, z nogami, povsem otrplimi od visenja. Namesto zmagoslavja sem moral pokazati hudičevo resnost, bal sem se, da bom padel pri zadnjem velikem gibu iz podprijema. Vzel sem še eno minuto za počitek in nato končal smer.«
Na vrhu smeri ni bilo slišati znamenitega Adamovega krika. »Pravzaprav je bila bolj tišina,« je povedal. »To se mi še nikoli zgodilo. Preplavila sta me veselje in olajšanje, a so se čustva nekako zagozdila. Vse, kar sem lahko storil, je bilo, da sem visel na vrvi in čutil solze radosti, ki so mi napolnile oči.«
Bi Škofica zanimala ponovitev smeri, ki jo je leto dni starejši Ondra označil kot najpomembnejši dosežek v svoji plezalski karieri? »Še vedno sem globoko v tekmah, za kaj takega pa si je treba vzeti veliko časa in povsem prilagoditi trening,« odgovarja Domen. »Tekmovalci poskušamo trenirati tako, da smo dobri v vseh elementih, v takšni skalni smeri pa gre za zelo specifične zahteve. Ne vem, ali me to toliko veseli, da bi si za preveritev Adamove ocene vzel leto dni časa. Raje plezam več smeri visokih težavnosti in uživam v plezanju.« Škofic sicer pravi, da češkega plezalskega mojstra, prvega v zgodovini, ki je (leta 2014) na svetovnem prvenstvu osvojil naslov tako v težavnostnem kot v balvanskem plezanju, zelo spoštuje. »Zelo poseben je, vidi se, da je z glavo in srcem v plezanju, to mu pomeni vse na svetu – saj meni tudi. Rekel bi, da je nekakšen plezalni genij. Ima vizijo in se ne briga za nič drugega. Zato tudi pomika meje plezanja.«
Ondra je trenutno na 18. mestu v skupnem seštevku svetovnega pokala v športnem plezanju. Škofic je na 5. mestu. Zagotovo bo Čeh eden najresnejših Domnovih tekmecev za olimpijsko medaljo v Tokiu 2020.
