Velika večina Otočanov je trdno spala, ko so poslanci po dolgotrajni jezni razpravi pozno v noč, po prvi uri zjutraj, prvič glasovali o predlogu ključnega brexitskega zakona. Čeprav se imenuje veliki razveljavitveni zakon, bo z njim Britanija, ko bo sprejet, najprej začasno posvojila vso zakonodajo EU, sprejeto v zadnjih več kot štiridesetih letih.
Ta zakon, ko ga bosta dokončno sprejeli poslanska in lordska zbornica, bo na Otoku končal prevlado zakonodaje EU nad zakonodajo Britanije. Vsi zakoni EU bodo še naprej veljali, res kot britanski, vse do dne, ko bo Britanija uradno zapustila EU (pred aprilom leta 2019). Šele potem se bodo zagovorniki brexita lotili zanje prave poslastice, ob kateri se jim že zdaj cedijo sline: izločanja in spreminjanja vseh začasno prisvojenih zakonov EU, ki jim gredo v nos že leta ali desetletja.
Zgodovinsko glasovanje?
Ironično je, da je vlada pred glasovanjem opozarjala, da bi poslanci, če bi večina že prvič glasovala proti, povzročili kaotični brexit. Velika večina Otočanov ima namreč občutek, da bolj kaotičen, kot že je, brexit ne more biti. Pa ne zaradi EU, ampak zmedenih, nepripravljenih in neusklajenih britanskih brexitirjev, ki ponujajo vtis, da še sami ne vedo, kaj bi radi, kadar ljudem ne prodajajo praznih fraz o bodoči globalni Britaniji.
Čeprav je premierka Mayeva prvo glasovalno zmago tega zakonskega predloga razglasila za zgodovinsko, je vlada morala pred glasovanjem privoliti v razpravo o več kot 150 dopolnilih v različnih odborih. Trajala bo najmanj osem dni oziroma najmanj 64 ur. Vodja laburistične opozicije Jeremy Corbyn, ki je svojim poslancem ukazal, naj glasujejo proti (sedem jih je kljubovalno potegnilo z vlado), je zakonski predlog razglasil za vladino »grabljenje oblasti«. Zakaj? Zato, ker predvideva, da bo prisvojeno zakonodajo EU po odhodu iz Unije črtala in spreminjala vlada, ne pa parlament, in sicer na podlagi srednjeveškega zakona o razglašanju ustavnih odlokov (1539), po katerem je lahko njegov avtor, razvpiti monarh Henrik VIII., nove zakone razglašal z odloki. Ker Britanci nimajo pisane ustave, slednjo predstavlja skupek vseh veljavnih zakonov.
»Sramotni napad na demokracijo«
Tako si vlada pri brexitu pomaga s skoraj pol tisočletja starim zakonom, ki je znan kot »polnomočja Henrika VIII.«. Zato opozicijski laburisti upravičeno pravijo, da gre za napad na parlamentarno demokracijo, liberalni demokrati pa, da gre za »črn dan za mater parlamentov«, s katerim želi konservativna stranka pridobiti »neprimerljiva ekstremna nedemokratična polnomočja, kakršnih ni bilo že od srednjega veka«. Eden izmed liberalnih demokratov je celo dejal, da bi moralo biti poslance, ki so glasovali za ta zakonski predlog, sram. Probrexitski tabor je pred lanskim referendumom trdil, da želi povrniti nadzor britanskega parlamenta nad sprejemanjem zakonov, brexit pa bi s tem zakonskim predlogom, če bo ostal tak, kot je, ta nadzor dal aktualni vladi konservativcev, ki utegne vladati, če ne bodo rušili Mayeve in se potolkli med seboj, do leta 2022. Brexit nikoli ni bil politični, ampak ideološki projekt. Ne samo opozicija, ampak tudi številni poslanci vladajoče konservativne stranke obtožujejo vlado, da želi s predlogom zakona o »veliki razveljavitvi« predvsem eno: spodkopati pravice delavcev in drugih delojemalcev, ki jih Britancem prinaša zakonodaja EU. Vseeno pa niti en konservativni poslanec ni glasoval proti.
