Razstava Male zgodbe, ki je v beograjskem Kulturnem centru na ogled ves september, je zbirka 56 črno-belih fotografij, bolje rečeno kolažev, ki jih je ameriški režiser David Lynch prvič predstavil leta 2014 v Parizu. Tokratna razstava v Beogradu je, čeprav tri leta pozneje, morda celo bolj aktualna kot tista v Parizu, saj je organizirana v času, ko se svet spet podrobneje ukvarja z Lynchem in njegovo estetiko. Odprtje je bilo le nekaj dni pred zadnjima dvema epizodama tretje sezone serije Twin Peaks.
Lynch je tudi s tretjo sezono, ki je nastala 25 let po koncu druge, razširil pojmovanje tega, kaj spada na televizijo, in spet premaknil meje tako televizijskega kot vizualnega pripovedništva nasploh. Še posebej izstopa osma epizoda, v kateri lahko med drugim gledamo večminutni posnetek eksplozije jedrske bombe ob spremljavi Žalostinke žrtvam HirošimeKrzysztofa Pendereckega in s tem rojstvo zla in glavnega hudobca Twin Peaksa Boba.
Prav ta epizoda je lahko eden od ključev za razumevanje pogosto apokaliptičnih podob, ki jih Lynch razstavlja v Beogradu. Razstava, ki je postavljena v treh galerijskih prostorih v središču mesta, na prvi pogled ponuja naključen izbor črno-belih kolažev, a kot zatrjuje spremljevalni zapis režiserja, gre za male zgodbe, ki lahko zrastejo v velike, odvisno od opazovalca.
Lynchevski labirint
Že postavitev razstave je, vsaj za nedomačine, morda nekoliko lynchevska, saj se začne v klasičnem belem galerijskem prostoru, nato pa se po prehodu skozi neoznačena vrata, za katera nam je moralo povedati osebje, znajdemo v knjigarni. Od tam nas pot vodi v kletne prostore, kjer za popolno izkušnjo kot v Twin Peaksu manjkajo le še rdeče zavese, medtem ko je tretji del razstave postavljen nad knjigarno, kar nas je spet spomnilo na eno od bivališč zla v omenjeni seriji.
V številnih kolažih, predvsem tistih, ki so bili razstavljeni v kletnih prostorih, se razkrivajo študije tega, kaj bi lahko na ekranu delovalo srhljivo, obiskovalec pa vidi, kako avtor z odvzemanjem obraznih potez ustvarja podobe bitij, ki potujejo med dimenzijami, ter s tem ustvari podobe nečloveškega in nadnaravnega. Medtem ko se fotografije v kleti ukvarjajo z obrazi, so v delu nad knjigarno razstavljena dela, v katerih se Lynch večinoma poigrava s perspektivo in vstavljanjem nesorazmerno velikih predmetov v prostor, s čimer nas je spomnil na hišo družine Palmer ter svoj film Notranje zadeve.
Razstavo so včeraj popestrili s pogovorom z režiserjem, ki se je prek spletne povezave pogovarjal z občinstvom.
