Matjaž Brumen, rokometaš Gorenja iz Velenja: Glave glavna težava na tekmah s Celjem

Bila je veliko razočaranje, za takojšnjo pozabo in turbulentna, čeprav so bila pričakovanja vseh v klubu in okoli njega visoka. Že začetek sezone ni šel v želeno smer: neuspešni smo bili na kvalifikacijskem turnirju za ligo prvakov na Slovaškem, nato smo padli na prvi oviri proti nemški ekipi Füchse Berlin v pokalu EHF in ostali brez skupinskega dela. Nato se je le še stopnjevalo in za konec smo ostali daleč od sklepnega turnirja četverice v regionalni ligi Seha ter brez naslova državnega in pokalnega prvaka Slovenije.

Tudi to je del Babićeve taktike in strategije, da še dodatno spodbudi in motivira igralce in ekipo. Imamo kakovostno ekipo, na vsakem položaju po dva odlična igralca, toda to bo treba potrditi še na igrišču. Na papirju naj bi imeli močnejšo igralsko zasedbo kot Celjani, a papir pač prenese vse. Obramba naj bi bila najmočnejši del naše igre in zato na njej največ delamo. V napadu imamo povsem novo zunanjo linijo, ki potrebuje čas za uigravanje. V obrambi in napadu imamo še veliko rezerv in manevrskega prostora, iz treninga v trening pa gre vse skupaj na bolje.

Spremembe so tako v načinu dela in razmišljanja kot v igri. Zahteva več discipline, zbranosti, potrpežljivosti ter maksimalnega pristopa in resnosti v igri na treningih in tekmah. Prinesel je tudi večjo željo za dokazovanjem in zmagovanjem, pri mlajših in starejših igralcih. Je odličen strokovnjak, predan delu, ki skorajda spi v dvorani.

Razlogi za to so zagotovo v naših glavah, v katerih očitno obstaja nekakšna blokada. Že v pretekli sezoni bi morali predvsem na domačem igrišču pokazati več in proti Celjanom doseči vsaj kakšno zmago. V glavah bo treba spremeniti miselnost, da so Celjani bavbav. Imajo dobro ekipo, ki pa ni nepremagljiva in pred njo ni treba imeti prevelikega strahospoštovanja. Tudi Babić se zaveda, da so glave velika težava naše ekipe, zato skuša na različne načine spremeniti našo miselnost o Celjanih. Ko bodo prišli dobri rezultati, bo vse lažje in se bo spremenila tudi miselnost v glavah igralcev. Mislim, da ima Celje slabšo ekipo kot v pretekli sezoni, toda tega v prvem krogu lige Seha doma nismo znali izkoristiti. Prav tako nismo pokazali vsega, kar znamo in česar smo sposobni, bilo je tudi precej pritiska na naših ramenih, da končno le »skalpiramo« Celjane. Žal se to ni zgodilo, a verjamem, da se bo v končnici za prvaka v slovenski ligi.

Po rezultatski oziroma tekmovalni plati mi je žal, saj bi lahko po letu 2004 s Celjem zdaj še drugič postal prvak Evrope, drugič bi slavil tudi v Sehi. Ko sem bil v Skopju, nam je večkrat zmanjkal samo gol ali dva za vrhunski dosežek v Evropi, v pretekli sezoni pa je Vardarju le uspelo stopiti na evropski vrh. V Skopju je bilo fantastično, vse od kluba, ljudi, mesta, načina življenja, to je drug svet. Tudi veliko lažje je igrati v vrhunskem klubu, saj imaš ob sebi same vrhunske igralce. Toda če ne bi imel visokih ciljev in želja tudi z Gorenjem, sploh ne bi prišel v Velenje.

V Makedoniji vse poteka zelo hitro, z danes na jutri. Niti za kratek čas vnaprej se nič ne ve, kaj se bo zgodilo. Kot razlog je Samsonenko navedel, da ga je javnost kritizirala in pljuvala, ker je zelo podražil vstopnice za nogometno tekmo Vardar – Fenerbahče v kvalifikacijah za evropsko ligo, a mislim, da to ni pravi razlog. Verjetno ima največji delež pri tej odločitvi politika: v Makedoniji se je letos zamenjala vladajoča stranka in to je vplivalo tudi na njegove številne posle v državi. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo: eni pravijo, da je konec njegove zgodbe, drugi upajo, da si bo le premislil in ostal. Vendar je obljubil, da bo klube predal nekdanjim lastnikom in to brez dolgov. Vse naj bi bilo znano in jasno do novega leta.

Je super človek, dober in preprost, živi za šport in zelo veliko se je družil z nami. Mogoče le na vse skupaj gleda malce preveč čustveno in posluša številne »pametnjakoviče«. Skoraj sam je z velikimi sredstvi financiral tri klube v Skopju. Za rokomet je zgradil novo dvorano Jane Sandanski s spremljajočimi objekti na vrhunski ravni, ni nam manjkalo prav ničesar. Tudi če bo odšel iz vseh treh klubov, jih bo zapustil v dobrem stanju, tudi finančnem. Toda zelo težko se bo našel nekdo drug, ki bi v tako veliki meri in predvsem z lastnimi sredstvi financiral šport.

Da. Bil sem kandidat, a sem odklonil, in mislim, da sem storil prav. Selektorju sem se zahvalil za povabilo in mu pojasnil, da se zaradi osebnih razlogov, kot so družina in podobno, ne vidim več v reprezentanci, kar je sprejel. Poleg tega dolga leta nisem bil v njej, tudi starost naredi svoje. Vprašanje je, ali bi moje telo takšne napore in ritem, kot ga zahtevajo velika tekmovanja, še zdržalo na maksimalni ravni. Na desnem krilu imamo veliko, če ne celo preveč mladih in kakovostnih igralcev. Zato bi bilo zares nesmiselno, da bi jim odžiral igralni čas in priložnosti za igro.

Če povem iskreno – o tej poslovilni tekmi uradno ne vem nič, nimam pojma o njej, prav tako ne tudi preostali nekdanji reprezentanti. Nisem dobil nobenega telefonskega klica ali povabila, niti vprašanja, ali si želim igrati, ali bi igral... O terminu tekme se je govorilo že decembra lani, zdaj naj bi bila naslednji mesec. A glede na to, da bo takrat sezona v polnem teku in da je tekmovalni program zgoščen in naporen, ne verjamem, da jo je možno izpeljati. Če zveza že razmišlja o njej, bi bila primernejša po koncu sezone.

Z drugim otrokom je precej lažje kot s prvim, saj dobro veš, kaj te čaka in kaj moraš delati. Večinoma za družinske zadeve skrbi žena Morena, ker imam veliko rokometnih obveznosti. Zanjo je to kar naporno in stresno, zato ji skušam takrat, ko sem doma, pomagati po najboljših močeh. Morena je super mama in žena, za čisto desetko. Vsi skupaj začasno živimo v Velenju, na lepi lokaciji in se dobro počutimo, mesto je super mesto za družinsko življenje. Sicer pa imamo stalni dom v Kopru.

Glede na počutje, sposobnosti, zdravstveno stanje in preostalo bi lahko po tej sezoni vsaj še dve leti igral na vrhunski ravni. A vprašanje je, kako dolgo bo to dopuščala glava. Človek iz leta v leto postaja bolj len in manj se mu ljubi, telo je vedno bolj iztrošeno, težje prenaša napore ter potrebuje več počitka in časa za regeneracijo. Sem pa seveda tudi že v letih, ko je težje najti dober klub, kajti skoraj vsi iščejo mlajše igralce. Upam, da bom kariero končal v Gorenju, drugače pa si bom pač moral spet poiskati nov klub.

Želim ostati v rokometu, ki je skoraj 25 let velik in pomemben del mojega življenja, moj način življenja, moja ljubezen. Zato je skoraj nemogoče, da bi ga prekrižal in se povsem umaknil iz njega ter na kakšnem drugem področju začel na novo. Bolj se nagibam k trenerskemu delu kot funkcionarskemu, bolj se vidim kot trener mladih kot pa kakšen direktor kluba. Po karieri mi bo verjetno dolgčas, zato bom moral prosti čas koristno in pametno izkoristiti.