Zemljemerska ulica je vsaj kar zadeva poimenovanje relativno nova ulica: to ime je dobila leta 1998, nanaša pa se na to, da je ob ulici poleg nekaj meščanskih vil, socialističnih blokov in šol tudi stavba geodetske uprave. Toda večina Ljubljančanov jo še vedno pozna po njenem prejšnjem imenu – Šaranovičeva ulica. Kar pa je le eno izmed imen, ki jih je ulica nosila v dobrih 125 letih svojega obstoja.
Prvič so jo poimenovali leta 1896, njena poimenovanja pa so bila vedno vezana na vojaško zgodovino, saj je ulica tedaj potekala od vojašnic na Roški do Elizabetne ulice, kjer je bila otroška bolnišnica. Mestni odbor je tedaj predlagal ime Čehovinova cesta po Andreju plemenitem Čehovinu, baronu in vojaškem častniku, ki je dosegel bliskovito kariero v enotah pod znamenitim avstrijskim maršalom Josefom Radetzkym. Toda čeprav je bil Čehovin Slovenec (po njem se sedaj imenuje vojašnica v Postojni), mestni odbor ni odobril tega imenovanja.
Namesto tega so ulico poimenovali Kuhnova cesta, po sicer avstrijskem, a zelo priljubljenem poveljniku domačega 17. pešpolka, kjer so večinoma služili slovenski vojaki in je bil do leta 1893 nastanjen v vojašnici na Roški. Župan Ivan Hribar je zamenjavo imena obrazložil s tem, da je Čehovin večino časa živel v tujini, medtem ko je baron Franz von Kuhn živel v Ljubljani, saj je bil kar 30 let poveljnik 17. pešpolka. Feldmaršal von Kuhn je bil sicer v monarhiji zelo cenjen vojak, še posebno ker je na Tirolskem premagal italijanske antimonarhistične upornike z Giuseppejem Garibaldijem na čelu.
Najprej srbski, nato črnogorski vojskovodja
Toda ulica se je po monarhičnem vojskovodji imenovala le do leta 1919. Z nastankom kraljevine Jugoslavije seveda niso imeli namena častiti monarhičnih vojakov in so ulico nemudoma preimenovali v Mišičevo cesto, po srbskem vojvodi in vojskovodji Živojinu Mišiču. Tudi sosednjo Elizabetno cesto so preimenovali v Zrinskega cesto, po grofu Petru Zrinjskem, hrvaškem plemiču in protiavstrijskem prevratniku.
Živojin Mišič je štirideset let služil v srbski, kasneje jugoslovanski vojski in se bojeval v vseh največjih vojnah tistega časa: v srbsko-turški vojni, v balkanskih vojnah ter v prvi svetovni vojni. V slednjih dveh je bil pomočnik vodje generalštaba. V srbski vojaški mitologiji velja za nespornega junaka, enega največjih srbskih vojskovodij vseh časov, saj je bil denimo prav on zaslužen, da je srbska vojska leta 1914 zmagala v epski kolubarski bitki proti monarhični vojski.
Ko so med drugo svetovno vojno v Ljubljano prikorakali Italijani, so Mišičevo cesto preimenovali v Peruškovo cesto. A že po koncu vojne, leta 1952, je spet dobila ime po jugoslovanskem junaku, natančneje Črnogorcu Milovanu Šaranoviču. Čeprav rojen v revni pastirski družini, se je na beograjski vojaški akademiji izšolal za vojaka. Leta 1939 je bil premeščen v Maribor, kasneje v Travnik, kjer je z začetkom druge svetovne vojne organiziral odpor proti okupatorjem. Odšel je v Črno goro, se bojeval v partizanskih enotah tam in v Srbiji, leta 1942 pa je bil premeščen v Slovenijo, bil komandant operativne cone Štajerska, leta 1943 pa je postal polkovnik in načelnik generalnega štaba NOV Slovenije. Bil je zaslužen za mnogo odmevnih partizanskih zmag, denimo v bitki pri Jelenovem Žlebu. Padel je 31. julija 1943 v Žužemberku in še istega leta so ga razglasili za narodnega heroja. Pokopan je v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.
