Ko se je bližal zadnji popis prebivalstva v avstro-ogrski monarhiji leta 1910, so mestni uradniki ugotovili, da obstaja cela vrsta novonastalih ulic, ki niso bile poimenovane. Tako je po gradbenem razmahu sledilo še množično poimenovanje ulic.
Tedaj, leta 1910, je svoje prvo ime dobila tudi današnja Jakšičeva. Poimenovali so jo Samotna ulica, vodila pa je od Dunajske ceste do kurilnice državne železnice pri tedaj gorenjskem kolodvoru. Natančno tako kot ulica poteka tudi zdaj, le da na koncu ulice ni več železničarskih kurilnic. Ob ulici so zrasle meščanske hiše z vrtovi, tako kot v pretežnem delu stojijo še danes, iztekla pa se je v bolj industrijski del v okolici železnice, kjer so bila poleg kurilnice še skladišča številnih podjetij. Tam je bilo pozneje denimo tudi eno največjih skladišč bencina v predvojni Ljubljani.
Toda Samotna ulica ni dolgo ohranila svojega imena. Že čez dvajset let so jo preimenovali v Costovo ulico, v čast Etbinu Costi, bibliografu in odvetniku, ki je bil v letih od 1864 do 1869 ljubljanski župan. Etbin Costa je poleg svoje pravniške službe marljivo sedel v knjižnicah in pisal slovensko bibliografijo, ker se mu je zdelo, da je to »zrcalo slovstva in duševnega napredovanja vsakega naroda in nenadomestljiv vir povestnice literature in izobraženosti«.
Kot župan je bil priljubljen, še posebno zato, ker je z začetkom njegovega županovanja na magistratu prvič zaplapolala slovenska zastava. Toda njegov drugi mandat se je končal z zaslišanjem pred policijo, saj je bil tedaj tudi vodja Južnega Sokola, katerega člani so se zapletli v pretep s člani nemškega telovadnega društva Turnerji. Nazadnje je monarhična oblast sokole prepovedala, zaradi Coste pa razpustila mestni svet. Ne dolgo potem je umrl zaradi raka, star komaj 42 let. Njegovega pogreba se je udeležilo 12.000 ljudi, v mestu pa so bile zaprte vse trgovine.
Slikar iz skadarlijskih kavarn
Toda delovanja Etbina Coste pri boju za slovenstvo po drugi svetovni vojni niso več cenili, poleg tega je bilo treba izkazati čast tudi junakom bratskih jugoslovanskih narodov in njegovo ulico so leta 1952 preimenovali v Jakšičevo ulico, po srbskem romantičnem umetniku Djuri Jakšiću. Nikakor ne gre zanikati, da Jakšič ni bil pomemben umetnik. Pesnik, slikar, predvsem pa boem je poosebljal vse vrednote romantičnega videnja umetnosti. Čeprav ga je oče vpisal na trgovsko šolo, je iz nje tako vztrajno bežal, da so mu nazadnje dovolili, da se uči za slikarja.
Študiral je v Budimpešti, na Dunaju, v Nemčiji, nazadnje pa je svojo številno družino preživljal kot učitelj risanja in srbščine. A vseeno je našel dovolj časa, da je posedal po kavarnah beograjske Skadarlije, bil stalen gost v legendarnih Treh šeširih in iskal umetniško inspiracijo. Tako je postal največji srbski romantični lirik in najpomembnejši srbski slikar 19. stoletja. V zanosu svojega vihravega karakterja, ki je nihal med otožnostjo in strahovito jezo, je pisal liriko, od domoljubne do ljubezenske, pripovedke, celo drame, slikal pa vse od srbskih knezov do vaških deklet. Po njem se imenuje srbska letna nagrada za najboljšo zbirko poezije, na Skadarliji pa so mu postavili spomenik in njegove stike vpisali na spominsko ploščo pred kavarno.
